Že kar nekaj časa sem imel željo se pozimi povzpeti na Cmir po Uroševi grapi, ter odsmučati na jug.
Poiskusu sta se pridružila še Dušan in Đani in v petek ob petih zjutraj smo že drsali od zimske sobe naprej proti Tominškovi. Smuči so kaj hitro romale na ruzake, a do vstopa v strm žleb je bilo kljub temu eno samo matranje po precej mehkem snegu. Z nabiranjem višine smo se kmalu znašli v bolj "resnih" razmerah. Mimo zgornjega dela Uroševe smo šli desno naravnost navzgor, enostavno se nam je zdel vstop preširok in prepoložen (?!?), ter se znašli v precej strmem žlebu, kjer poteka smer Besna glista.
Po dveh sitnih skalnih skokih in še sitnejši prečki v levo po ploščah in prhkem snegu, smo le uvideli, da tu naprej le s 30m štrika in enim klinom ne bo šlo. 150 m pod vrhom smo bili torej prisiljeni obračati, sledilo je: najprej zoprna prečka nazaj, abzajl, 500 višincev rikverc po 50-35 stopinjskem zelo trdem terenu, lomljenje po gnilcu (z udiranjem do kolen) do gozda in za konec na smučeh do Peričnika.
Definitivno najnapornejši, in to ne samo kondicijsko, sestop s hriba, odkar hodim tja gor.
Đanijev komentar je bil: "Iz take ture se največ naučiš", in naj pri tem tudi ostane.
