Danes sem šel še z dvema neznancema na Mojstrovko. Jaz sem s seboj tovoril smuči, onadva pa nekaj bolj okroglega v nahrbtnikih. Vsem trem pa nam je bilo grozno vroče pod našimi bremeni, a širni razgledi daleč daleč naokrog so odtehtali ves trud, tako da smo kljub nerazumljivemu pehanju v hrib precej uživali.
Kar šokirani smo bili kako malo je snega, a zdi se, da sem se najbolj sekiral prav jaz, druga dva pa sta se zanašala na svoje skrito orožje v nahrbtnikih. Po kopnem grebenu smo prišli na kopen vrh, se naužili razgledov, potem pa sta oba neznanca kar naenkrat izginila - kot bi izpuhtela v zrak!? Čudno.
A jaz sem se rajši osredotočil na smuko - in pri tem presenetljivo užival! Zgoraj je bil lepo smučljiv spomladanski gnilec (a vse polno kamnov), pod Vratci je bilo treba malo peš, po plazu pa je šlo po trdem z nekaj iznajdljivosti in iskanja prehodov med kamni in rušjem kar v redu do ceste in po njej vse do avta pri Koči na Gozdu.
To, da sta me potem tista ista neznanca zaštopala, eden nad Krnico, drugi v Kranjski gori je najbrž zgolj čudno naključje.
Objava tudi na blogu, nekaj utrinkov pa v slikah.
