Letošnji dopust sva v juniju s Simonom preživela na drugem koncu sveta, tam pod belimi gorami, med prijaznimi ljudmi in daleč stran od naše vsakdanjosti. Mesto Huaraz je bilo najin drugi dom in še nikoli se nisva počutila tako domače v tako tujem okolju! Huaraz je odlično izhodišče za izlete v slovito Cordillero Blanco in odlično za uživanje po opravljenih turah.
V 20 dneh sva bila precej aktivna, čeprav se nama ni nikoli mudilo in sva si privoščila brezskrben dopust ter se sproti odločala kam on kako. Mesto leži na 3100m in prve 4 dni sva hodila na dnevne aklimatizacijske ture v okolici, od daleč opazovala visoke bele vrhove, srečevala čudovite in vesele domačine ter se nasploh povsem udomačila v Huarazu!
Naslednjih 7 dni sva preživela na trekingu okoli Alpamaya; v odročnih pravljičnih dolinah in preko visokih prelazov sva se naužila lepot in kontrastov, ki jih je zmožna ustvariti samo narava v svoji brezmejni domišljiji… Bilo je kar naporno, a mudilo se nama ni, veliko sva počivala in kampirala, kjer se nama je zahotelo. Vsepovsod polno vode, neštete lagune vseh mogočih in nemogočih barv, mir in idila. In seveda – divji beli vršaci nad strahotnimi ledeniki, ki napajajo zelene cvetoče doline, pravi raj na zemlji!
V celem tednu sva srečala 4 pohodnike in nekaj lokalcev, niti sledu o civilizaciji. Zato pa sva morala vse nositi s seboj, od šotora do hrane. A občutek svobode in izpolnjenosti je vreden truda! Seveda pa se je bilo lepo vrniti nazaj med ljudi, posebno tu, kjer te vsi tako toplo sprejmejo.
Opravila sva še krajši, a divje lep 3-dnevni treking bližje Huaraza. Tako raznolike pokrajine zlepa ne najdeš nikjer na svetu! Doline se začenjajo na 4000m, tudi na 4500m še rastejo drevesa, pasejo se krave, nad 5000m pa večni sneg in led pod modrim nebom in žgočim andskim soncem… Tu sva bila tudi na 5100m visokem prelazu v kratkih rokavih, po dolgih nočeh pa sva se zbujala v ledeno mrzlih jutrih.
Na koncu sva se odpravila še med najvišje vrhove Kordiljere. Želja, da bi se vzpela na kakšnega od belih velikanov je ostala za naslednjič, saj so perujski Andi poleg lepote znani tudi po zahtevnosti in nevarnih razbitih ledenikih.
V treh tednih sva doživela ogromno zabavnih trenutkov s prijaznimi ljudmi, prehodila veliko samotnih poti in se naužila neverjetnih lepot. A brez skrbi – ostalo je še več kot dovolj za naslednjič! V take kraje se je pač vredno vračati, tako kot se je potem lepo vračati domov, bogatejši za nove izkušnje in spomine, ki držijo celo življenje.
Kogar zanima, si lahko na blogu prebere bolj obsežno poročilo s še več fotkami:
1. del: Huaraz in aklimatizacija
2. del: Alpamayo treking
3. del: Quilcayhuanca - Cojup treking
4. del: pod Piscom
