Ja je že tako, da včasih iz veliko gobezdanja tudi kaj rata. In tale izletek pretekli vikend nama je z Mihatom ratal. V nulo.
Še dva dni pred odhodom sva vedela samo da greva. Ni blo plana, ni blo avta, ni blo nč. Cilj je bil samo it nekam visok, na 4000m pa se fajn imet...na Piz Bernino. En dan pred odhodom nama je dobra duša poklonila star, razf...an avto z opozorilom, da ni garancije da bova sploh do tja prišla, če je pa dež pa rajš sploh ne vozit. Ampak najina "rdeča puščica" se je zapisala med legende italjanskih cest, nama je pa ta češko-ciganski melos bil pisan na kožo. Tudi ob vseh kuhanjih in sušenjih umazanih cunj na parkiriščih si ob takem avtu deležen marsikatere spodbudne besede namesto zgražanja. Prvi dan sva v brdo zagrizla šele popoldne in dospela na kočo Bombardieri, zraven pa ugotavlala, da te hribi sploh niso tok majhni. Naslednji dan sva ga najprej žgala po ledeniku, potem pa spet v klanec do koče Marco e Rosa (3500m al neki tazga) potem pa naprej na vrh. Po dokaj zanimivi skalni stopnji (kao samo dvojka) sva vrh dosegla v soncu. In brezvetrju. In blo je hudo. Res.Vidl se je FUL. Predvsem oblakov pod nama. Pa je blo treba dol, pa se je precej vlekl, pa vroče, pa z eno nogo u špaltno pa z drugo...pa končno spet koča, po 12h hoje.
Nasledn dan spet pri avtu, jeva, pijeva, kuhava. Sva hotla it u dolomite pa ni kazalo da bo vreme ok, pa sva rekla: "Pejva se mal furat pa pogledat kok majo te makaronarji še hribov". In sva šla še mal počekirat na Passo Tonale, kjer majo največji bolšjak naci artiklov. Pa še mal šminkirat pa kopat na Gardsko jezero. Res majo ful hribov...
Pa je blo treba domov. Škoda. Ker je blo res dbest! Avto je pa prežvel in kmal bo "rdeča puščica" spet pustošila po italjanskih avtocestah!
