Zadnje čase se v hribih velikokrat navežem na vrv z športnimi plezalci in tako sem prišel do ugotovitve, po čem v telefonskem pogovoru ločim frikota od alpinista. Ko osebo pokličem in začnem z vprašanjem, če bi šel jutri kaj plezat v hribe, je prvi odgovor in hkrati vprašanje frikota, koliko je dostopa do smeri, odgovor alpinista pa kakšno oceno ima predlagana smer :) No Jerry sodi zaenkrat v prvo kategorijo in danes sem bil deležen veliko podvprašanj v smislu; "a je stena še daleč, a sva že čez pol, a sestopa pa je samo ura in pol ziher? A ti nimaš pa nič mehkih nog?" :) Kljubvsem naporom, ki jih je danes pretrpel med dostopom in sestopom, se je Jerry odlično izkazal za svojo prvo alpinistično smer, s suverenim varovanjem in zrelim in resnim pristopom v za to potrebnih trenutkih, tako da se bova z veseljem še kam podala skupaj. Glede samega dne pa takole; potem, ko sva zjutraj v Logarski dolini, sicirala vsebino Jerryjeve vreče cementa (beri: nahrbtnik 60L + 10L) in se podala pod steno Male Rinke, naju je spremljalo mrzlo vreme popestreno z močnim vetrom, tako da sva praktično cel dan plezala s kapo in nemalokrat nama je mrzla skala pošteno shladila prste. Smer sva preplezala v za to predpisani časovnici, pod vrhom pa naju je presenetil še sveži sneg. Smer ima nekaj nadpovprečnih predelov z odlično skalo, ostalo pa v povprečju naših hribov.
