V začetku maja smo se s Štefanom Mikužem in Blažem Krapežem odpravili na Jebel Toubkal, ki je s svojimi 4167 m v Visokem Atlasu tudi najvišji vrh gorovja. Izbrali smo klasično pot, v kopnih razmerah deklarirano kot dvodnevni treking, s startom v vasi Imlil. Do sem nas je iz Marakeša pripeljal taksi za relativno majhen denar, na parkirišču nas je nemudoma »napadel« domačin Lahcen Bouredda (http://www.toubkal-mountains.com), ki pohodnikom in alpinistom ponuja prenočišča in prehrano, izposojo opreme ter vodiča. Splet »okoliščin« je bil pozitiven, saj mojster ponuja solidno nastanitev in prehrano (za naše razmere hudo pomanjkanje mesa je v Maroku žal stalnica) ter dokaj ohranjeno opremo. Najpomembnejše je dejstvo, da ima apartmaje čisto na koncu vasi, kar vam omogoča, da spijete v miru čaj na terasi ali vrtu, ne da bi si svobodo morali kupiti od domačinov preko nakita, spominkov ipd.
Sam vzpon po klasični južni poti Imlil-Refuge ni nič pretresljivega, do sedla Refuge du Toubkal (3207 m), kjer so tudi prenočišča, vodi pot, ki je v pomladnem času na našo žalost tudi potok. Na snežni meji se pot spremeni v plundro, kjer odpove goretex membrana. Če je Toubkal vaša edina destinacija, alpinistična obutev ni odveč. Če ste omejeni s prtljago in potrebujete opremo še za puščavo, treking čez Todro itd., obujete letne gojzarje in potrpite nekaj ur z mokrimi nogami. Do Refuge nam je bilo vreme naklonjeno, nato okoli poldneva nenadno poslabšanje s sneženjem in vsakršno razmišljanje o enodnevnem vzponu na vrh je postalo odveč. Na vrh smo se tako odpravili naslednji dan. Pot nato vodi do sedla po dolini po celcu, ki se ga da pregaziti brez derez. Na sedlu Tizi'n'Toubkal (3940 m) smo sekali pot in jo ubrali raje direktno čez kamnito pobočje (melišče je globoko zmrznjeno) do grebena, kjer so dereze postale nuja. Mi smo svoje klasične Grivelove deset zobe zadolžili že v Imlilu.
