Tale tura se je v Maretovi glavi valjala že dolgih osem let. V glavi Miha, Mitja in mene pa od srede, ko nam je Mare zaupal svoje načrte. Aja, zvečer na Komno, zjutraj pa čez Bogatinsko sedlo do Krnskega jezera, na Krn in nazaj. Ni panike. Krna se spomnim še iz mlečnih let in vem, da je bilo ful luštn nabirat žeblje in ostanke čevljev iz prve svetovne vojne. In v smislu,kaj pa otrok ve….., se je začelo.
Da ima tale tura v Maretovih očeh posebno težo, priča tudi dejstvo, da si je fant za to priložnost kupil čisto nove turne pancarje. So lepi, rumeno-zeleni, mu pašejo k žolni, na nogo pa očitno ne, ker krstnega vzpona na Komno revež ni preživel brez žuljev. Tako je v petek ždel kot nepremičnina na Komni, medtem pa je Miha že treniral prečko proti Bogatinskemu sedlu.
Z Mitjem sva se odpravi pridružila šele v petek pozno zvečer in opa, vsak z enim Maretovim starim pancarjem na hrbtu. Vse za liter čaja in da osvojimo Krn!
Komna. Soba 207. Prva budnica ob 5.30. V sobi mrtva tišina. Zavita v dve odeji, s kapo na glavi sem si po petih urah rahlega spanca zaželela, da bi ta trenutek trajal večno. Pa ni! Mare »capo di banda« je namesto drv, ki so jih fantje vztrajno žagali celo noč, postavil v vrsto nas in že smo drajsali pse proti Krnu, sonce pa za nami. Dobesedno. Od 6h zjutraj pa do 17h popoldan je svetilo samo za nas. Vsaj tako se je zdelo ob pogledu na temne oblake, ki jih je nevidna nit držala v dolini.
Prečka do Bogatinskega sedla je minila v znamenju Mihovega pregovora »Ko se rano diže je ili pekar ili budala«. Ne, ne, tukaj zagotovo manjka še en odgovor C: turni smučar, sem se tolažila. V daljavi, ampak res, v daljaaaaaaaaaavi se je šopiril Krn. Cmok v grlu, za vsak slučaj pojem še en piškot posut z arašidi, oblit s karamelo in slastno čokolado.
Spust do Krnskega jezera je bila vriskajoča smuka čez nepodpisane hribčke in dolince z mešanico trdih in mehkih klož, z vetrom v hrbet in grenko mislijo: A to bomo mogl it pol nazaj peš, al kaj?! Kazalci so se obračali proti deveti, ko smo se pri Krnskemu jezeru poslovili od Mitja in krenili naprej proti belemu očaku, ki se je zdel le še streljaj daleč. Mare je neutrudno sledil špuri, ki so jo bili naredili predhodniki, vendar je bila ta na več mestih zaradi vetra zabrisana, tako da je večji del poti sam utiral smučino, za kar sva mu bila z Mihom izredno hvaležna.
Sonce je kazalo dvajset minut čez enajst, ko smo za slabo uro obtičali pod Škrbino. Pa ne zaradi utrujenosti, ampak zaradi gole previdnosti. Vstop smo najprej planirali po desni, krajši strani. Na tem mestu smo po šolsko naredili snežni prerez in hitro opustili misel, da bi nadaljevali v tej smeri. Trda kloža je že pod malim pritiskom popustila. Sputili smo se nekaj deset metrov niže na levo stran, kjer nam je ponoven snežni prerez povrnil smeh na obraz. Jupi, do vrha gremo! Razmera je bila stabilna. Trda, že skoraj ledena skorja in globoko predelan sneg, parvo veselje za pikanje!
Vrh smo osvojili malo pred eno. Bili, pa smo šele na polovici današnje ture! Tudi to bridko spoznanje nam ni pokvarilo veselja, vriski navdušenja so dobili eho v daljavi, še en piškot posut z… in juhej v dolino, no, ja do sedla, kjer nama je z Miho Škrbina zopet pokazala zobe, saj naju ni spustila čez svoje ledene obline s smučmi, zato sva jo spet malo požgečkala s cepini in derezami.
Ponosni nase in polni samohvale smo premagali še tistih par višincev in potem prečka na zabeljene žgance s toplim mlekom!
Lahko ste nam fouš, ampak, verjamite mi, nobena prečka ni tako lepa kot je doooolga.
(Foto: Mare Hočevar, Mitja Kamplet)
