V četrtek popoldan smo se zbrali Gozdarček, Tadej in jaz. Pot nas je tokrat zanesla malo dlje, v Chamonix. Čeprav je bila vožnja dolga, je vreme poskrbelo da ni bilo dolgčas. Spremljale so nas številne strele vsemogočih oblik in razsežnosti. Gozdarček je malo zaplaval po globokih lužah in hopla prispeli smo. Od tu naprej je počival, midva pa sva krenila na Mont Blanc. Pot sva začela s pomočjo tehnike, ki naju je pripeljala na L´Aguille du Midi 3842 m. Tam sva zganjala turizem in se naužila čudovite panorame, predvsem na Mont Blanc in Grandes Jorasses. Sledil je kratek spust in še krajši dvig do koče. Slednji je poskrbel, da mi je v trenutku postalo jasno, da gibanje nad 3500m ni najbolj enostavno. V skrbeh ali bom zmogla ali ne sem zatisnila oči le za kakšno uro. Ob dveh zjutraj sva začela vzpon. Prijetna temperatura, zvezdnato nebo in vznemirjenje so naredili hojo zelo prijetno. Pot je bila dinamična, preko nekaj ledeniških razpok in mimo številnih mogočnih serakov. Naklon je vsake toliko narasel, tako da je bilo treba malo popikat. Pred najtežjim delom se je nabrala kolona alpinistov s Tadejem pa sva jo mahnila mimo njih. Hitrejši tempo naju je rahlo izčrpal. Poslednjih navidez enostavnih 300 višincev je bilo precej utrudljivih. Po poti naju je spremljal veter, vrh pa naju je pričakal v brezveterju in popolnemu miru. Sledil je spust do koče Gouter. Tam naju je namesto tople postelje pričakala hladna miza in neprijazno osebje. Neugodje sva odrinila na stran in naslednji dan sestopila do doline. Vpliv višine je izginjal, pljuča so zadihala na polno, prišla sva nazaj v civilizacijo. Namesto hladne mize, sva si tokrat privoščila toplo posteljo. Ne morem mimo Tadejeve izjave: "Kolk je fino k se mi ni treba nadihat ko se uležem v pojstlo". Res je, višina ima svoje čare in posebnosti.
