Bojda se mora vsak zaveden Slovenec vsaj enkrat v življenju udeležiti kolin, trgatve in se povzpeti na Triglav. Kolin in trgatev sem dala čez že ničkoliko, Triglav pa me je še čakal. In ko me je Izi, sicer precej skeptično, vprašal, če bi rojstni dan preživela na Triglavu, ni bilo nobenega dvoma, kakšen bo moj odgovor – JA!!!
Tako smo v četrtek ob pivu in palačinkah dogovorili vse podrobnosti in v soboto, se nas je 10 najbolj vajenih zgodnjega vstajanja, ob 4ih zjutraj zbralo na Dolgem mostu.
Vsi polni pričakovanja, smo se odpeljali proti Vratom, kjer se nam je pridruži še Robi in mimo Aljaževega doma smo se s polnimi ruzaki odpravili v sotesko Triglavske Bistrice. Ko smo pripešačili do ogromne vponke, se je pred nami odprla Stena v vsej svoji mogočnosti. Medtem, ko nam je Slatko razlagal, kje nas bo vodila pot, se mi je v grlu naredil ogromn cmok in po glavi mi je šlo eno samo vprašanje – kako bom jst to zmogla??! Ampak ob pogledu na 800 m visoko vertikalo, sem zbrala ves svoj pogum in jo počasi mahnila za drugimi. Na žalost sem kaj hitro ugotovila, da je bila izbira obutve tokrat popolnoma napačna, ker so me zimski čevlji že v pol ure tako ožulili, da sem komaj še hodila. Kmalu po tem, ko smo se začeli vzpenjati po prvih klinih sem se odločila, da si obujem plezalke, kar spet ni blo v redu in začela sem zaostajati za drugimi. K sreči mi je ves čas »dihal za vrat« naš Bambi in kljub temu, da sem bila že čisto na tem, da se obrnem nazaj proti dolini, sva prisopihala do vznožja stene, kjer se je začela plezarija. Izi mi je velikodušno ponudil svoje plezalke in z velikim olajšanjem sem si nadela pas in čelado. Napredovali smo recimo, da kar hitro, vsaj za moje pojme in stena nas je čez Bele plati vodila proti Bučarjevi steni, kjer smo se vpisali v knjigo. Skala je bila precej krušljiva a to nam ni vzelo poguma, pač smo nastavili čelade, počakali, da se na nas vsuje kamenje in jo mahnili naprej. V Slovesnki grapi smo naleteli na snežišče in tu se je zastavilo prvo vprašanje – čez snežišče ali čez Zlatorogove police. Na koncu smo se le odločili, da se bomo držali dogovorjene smeri, z ruzakov smo sneli cepine in se podali na sneg. Spet nekaj novega zame.. Moči so mi že pohajale, a moja trma me je neustavljivo gnala naprej, proti vrhu, proti Iziju, ki me je kot kužka mamil s svojimi čokoladkami :). Iz Slovenske grape smo izbrali Prevčev iztop. Z zadnjimi atomi moči sem se nekaj minut za drugimi povzpela na vrh smeri in ves moj trud je bil poplačan, ko se mi je odprl pogled na Triglav in ostale vrhove… no, niso me pustili dolgo počivati, nekaj minut sem imela, da pojem, na hitro smo naredili skupinsko sliko in nato sestop… Ker so me noge zaradi čevljev bolele, sva z Bambijem spet precej zaostala za drugimi. Spet mi je upadel pogum, ko sem na križišču, kjer ena pot vodi v dolino čez Prag in druga po Tominškovi, videla na tabli, da je do Vrat še dobri 2 uri in 40 minut. Z Bambijem sva prav počasi sestopala, bolela so me kolena, stopala in sestop se je razvlekel na več kot 4 ure. Ko sva končno prečkala Triglavsko Bistrico, se je nad nama začelo bliskati, grmeti in kljub bolečinam sem pospešila korak, saj je bila želja po tem, da z nog vržem težke čevlje, čedalje večja in misel na po osvežujoč radler, mi je dala novih moči, za zadnjih nekaj metrov hoje do Aljaževega doma. In končno sva ga zagledala :). Moja 16 urna odiseada se je končala in čeprav izčrpana, da tudi stat nisem več mogla, sem bila navdušena sama nad sabo in mojim dosežkom, ki je za nekatere čisto lahka plezalna smer, meni pa nekoč nedosegljiva želja.
S tem poročilom, bi se zahvalila celotni sobotni ekipi, ki mi je nevede poklonila za rojstni dan najlepše darilo. Največja zahvala pa gre Iziju, ki mi je nesebično odstopil svoje plezalke in se sam mučil v trdih prevročih zimskih gojzarjih in seveda Bambiju, ki me je spremljal vseh 16 ur.
Malček mi je le žal, da se nisem povzpela na streho naše prelepe dežele, ampak cilj je bil dosežen, Aljažev stolp pa me bo počakal.
Zapisala: Tjaša Keržan
Foto: Izi
