Tokrat enajstič od doma z namenom iti pogledat tole smer ...
Letos dvakrat že po njej gor, a je bilo premalo snega.
Včeraj popoldne sva šla iz Ljubljane. Dež celo pot. Občasno močni nalivi. Ojej. V Krmi malo manj dežja, a ob začetku hoje spet rosenje. V supergah do snega nad gozdom, nato na smuči. Plazovine, razsuto, dež. Pod Pastirsko kočo kopen odstavek, ni povezave za smučanje. Še vedno dež. Nad Pastirsko kočo sledovi novega snega, pod njim podlaga zbita, trda. S psmi gre perfektno, dež. Čez Kalvarijo lepo, pod Kredarico prve snežinke. Končno! Potem pa spet dež in malo snega do Kredarice. Za Triglavom se svetlika, a od sonca ni nič. Kako uro po prihodu se začne jasniti, nad nami šajba, nekaj sončnih žarkov, okoli pa oblaki, ki se nato spet dvignejo in nas zaprejo. Vsaj padati je nehalo. In za hipec sva uzrla Triglav s Kredarice. KAKO NORO GA JE POFRAJHALO!!! Na Kredarici je v zadnjem poslabšanju padlo več kot 140 mm padavin, večina v ponedeljek in torek, ko je bilo še pretoplo za sneg. A sneg je moral padati že nekaj 10 m više, vsaj tako sem doma teoretiziral glede na temperature in razvoj vremena. Izkazalo se je, da sem imel prav. Že na 2650 m se je sneg držal skal. Dober obet.
Kje je večerna razjasnitev od zahoda?! No, okoli 22. ure je le jasno. Vidijo se luči v dolini. Pravljično.
Spat, uro ob 3:00 prespiva. Uro kasneje vstaneva in začudena ugotoviva, da smo v megli. Kaj je zdaj to?!
Okoli 5. ure, ko se začne daniti, se le zbaševa iz koče, obujeva smuči in se odpeljeva pod Štapce proti Planiki. Oblačno, slaba svetloba, Triglav v oblaku. Nič dobrega. Ko prideva pod Planiko, vseeno obujeva pse, rekoč, da se bo morda vreme še "uštimalo". Pa ajde, dajva, čeprav res ni manjkalo veliko, da bi bila ob 8h že doma ... Proti Planiki s smučmi, vreme se izboljšuje. Triglav se pokaže, a žal na to stran ni več smučljive smeri. Spodnji skok Gorjanske je premalo zasnežen. Ni šans. Ok, pojdiva na Rjavca, vsaj nekaj, tam se bo bolje videlo Gorjansko. Začenja se jasniti. VAU! Na škrbini Rjavca bi že spet skoraj šla nazaj, Triglav je bil grozeče ovit v oblak. Slap oblakov čez Mali Triglav. Ma, če sva že tu, pojdiva vsaj pogledat, kako je s smerjo. Sestopiva nekaj 10 m na drugo stran Rjavca, nato obujeva smuči in kar s psmi oddrsava po sledeh Lojza proti Morbegni. Hitiva proti mestu, kjer se zagleda vstop v smer.
JEEEEEAA!!!! SNEG SE JE KONČNO PRIJEL!!! NARJENO JE! Navdušenja nisem mogel skriti. Pred skoraj natanko letom dni (8.5.09) sva bila na tem mestu ob isti uri, smer je bila bistveno bolj zalita (2 m več snega), a požlejena in ni bilo šans za karkoli. Tokrat greva gor!
Blaž pusti smuči pod smerjo, jaz pse in srenače. Blaž zagazi v strmino in me do vrha ne spusti naprej. Ključni del smeri - vstopni skok - je tokrat prekrit z nekaj centimetri zmrznjenega nalimanega snega na skalo. Nazadnje sva morala z Majo tam (20.4.10) poplezati po skali. Svinjsko strmo, 65 °. Kako bom to smučal?! Pogled od zgoraj je bolj prijeten, tega je le 6-7 m, spodaj malo bolj položno in bom že nekako. Če je samo to problem, bo že šlo.
Greva dalje, sneg je fantastičen, trd, v bistvu nekaj 10 cm mokrega, ki je zmrznil, čez pa nekaj cm suhega od včeraj. Mmmm, majski pršiček na Triglavu, to pa ni kar tako!
Čez drugo ključno mesto se je spet nalimal sneg, sicer je tam dober meter visok skalni skok. Tokrat strmina 55°, zelo izpostavljeno (100 m stene spodaj), a dober, trd, predvidljiv sneg. Nad skokom pa lažji teren, več prostora, manjša naklonina. Blaž kar "tera" navzgor, gazi že ves čas. Cepini odlično primejo in ni da ni v takem snegu. Greva kar naravnost na greben, saj je odlično zasnežilo in so prehodi lepo narejeni. Tudi ob grebenu je snega še pa še, prehodi netežavni. Pokukava tudi v SV steno, ki pa jo je že "zadelo" sonce in se je novi sneg že obsežno plazil. Izognila sva se delu grebena, ki ga je že obsijalo sonce, saj je bil sneg tam moker in plazovit. Do vrha brez težav, super zasneženo.
Po nekaj minutah uživancije na vrhu začne Blaž že sestopati, jaz pa se pripravim na spust. Ura je 8:33, ko začnem. Ob grebenu večinoma oddrsavam, prestop z grebena poabručam, saj sem sumil na kložo, nato hitra prečka pod grebenom, da dobim zalet in le nekaj metrov poštamfam navzgor. S tem se izognem s soncem obsijanemu delu, ki bi sicer bil smučljiv. Sledi še poševna prečka in že sem naravnost nad Blažem. Počasi se mu približujem, on uspe pritisniti edine tri fotografije smučanja. Tokrat se res nisva ubadala s tem. Jaz sem presneto pazil, da me v trdem snegu ni kam vrglo, Blaž pa je sestopal (na srečo je imel vklopljeno naglavno kamero, mogoče je kaj uspelo), hitela sva, da ne bi prej sonce posijalo in nama začelo pošiljati izstrelke z grebena. To je bilo prvo sonce po tednu dni tam zgoraj!
Nad ključnim delom smeri Blaža počakam in ga spustim naprej, da mi opiše sneg (računala sva, da bo malo "spustil", saj je bilo ob vzponu svinjsko trdo čez skok). A ni spustil. Vseeno sem se tam čez kar zapeljal bočno in niže malo oddrsal, da sem se ustavil. Izpostavljenost je tam popolna. Potem sem začel prečiti v levo, da sem prišel na sredo flanke, sledilo je smučanje v vpadnici in po nekaj 10 metrih spet prečka proti levi. Trda, da je kaj, a ravno pravšnja za po robnikih. Vedno bolj strmo, vedno manj prostora. A nalašč se nisem ustavljal in gledal okoli, le tisti meter pred sabo, tudi nad ključem smeri - vstopnim skokom - se nisem ustavil in kar iz prečenja prešel v (ne ravno nadzorovano) bočno drsenje čez tistih nekaj ledenih metrov pri 65°. Smuči so tresle še pa še, saj ni bilo gladko, a nisem imel večjih težav, le spodaj sem se malo dlje ustavljal, kot sem načrtoval. Še en obrat v nasprotno smer in spet kar naravnost čez poledenel skok, brez težav sem hitrost začel zmanjševati niže, ko sem prišel na pobočje s ~40 °. To je bilo veselje!!! Drl sem se, vriskal. Kako pa ne bi?! Efektivne smučarije je bilo manj kot 10 minut, s čakanjem in počitki pa 15. Tako gladko se s Triglava še nisem odpeljal.
Prišel je še Blaž (verjetno prvi sestop po tej smeri :) ) in postavila sva plan za naprej. Na Rjavčevo škrbino. Ok. Blaž kar s psmi, jaz brez, na koncu je bilo itak treba peš (trdo). In spet je gazil Blaž - hvala za vse današnje stopinje!
Še preden sem prišel na škrbino, je že natikal smučke na vrhu strnjene snežne odeje na Rjavcu (~2 m pod najvišjo točko). Seveda sem skočil za njim in skupaj sva odsmučala z Rjavca proti Planiki. Sneg je bil močno ojužen, a ni pretirano letelo dol. S Planike sama uživancija po ojuženem svežem snegu na trdi podlagi, pod ~2200 m pa že naporen gnilec. Čez Kurico prijetno mehko, mimo Pastirske koče bolj za silo in po plazovinah do gozda še malo slabše.
Tura, da te kap. Na Kredarico v dežju, zjutraj že skoraj v dolino, na koncu pa v idealnih razmerah po novi smeri s Triglava.
Smer naj bo "Orto smer". :) Tako v grobem je iz dveh med seboj precej različnih delov. Spodnja vesina je obrnjena rahlo proti ZJZ, tako da popoldne dobi precej sonca in jo hitro pobere, po drugi strani pa dopoldne, ko sneg pribija na greben, tu teče dol voda in v senci zmrzuje. Vstopni skok je redko redko zalit, lani je bil le ob maksimumu snežne odeje. Tokrat strm 65°, 6-7 m. Osrednji del vesine ima med 40 in 45°, a je precej zračen in izpostavljen. Prehod s spodnje vesine v osrednji del ostenja (križanja s smerjo M&M, 9.4.2007) se skriva za skalnim stolpom. Tam je tudi skok, tokrat visok dober meter (morda več?), 55°, zelo izpostavljen. Zgoraj je teren lažji, naklon 40-45°. Kar se ocene tiče - zgornji del bi bil za IV+, od stolpa naprej za VI-. Nekaj delov je bilo tokrat res skrajnih in je bilo na meji mojih dosedanjih izkušenj, spodnji skok celo nekaj novega. :) Ob taki zasneženosti Orto smer (280 m) ocenjujem kot VI-.
Plezala Jaka Ortar in Blaž Tehovnik, smučal Jaka Ortar.
