Teorija iger …


V nedeljo smo se zbudili premočeni kot cucki. Dobro uro smo nervozno basali mokre cote v torbe ter se pripravljali za premik proti severovzhodu Sardinije v iskanju nabrušene skale in sonca. Na cesto smo se sicer podali zdelani od nočne zabave, a kmalu nam je sadinjsko sonce vlilo moči in dobre volje. Po nekaj urah vožnje smo se ustavili v Jerzu. Nekaj smo pojedli, dali sušiti najnujnejše in se odpravili »v skalo«. Komaj sem čakal, da si po skoraj letu dni obujem svoje plezalke velikosti 42,5 (noga: 45). Hitro sem oblekel pas, zapel sisteme, matičarke, itd. ter si nataknil šulnčke. WAV!!! Spoznanje, da lahko celo stopim na prste brez stiskanja zob je potrdilo pozitivno odločitev obiska pedikerke – splačalo se je!


Ura je hitro tekla in večerna ohladitev nas je prisilila nadaljevati pot proti Lotzorai kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Pot zadnjih nekaj km do kampa nam je vzbudila dvome, če bomo tisto noč namesto repelenta proti komarjem rabili kaj proti krokodilom. Na našo presenečenje pa smo ugotovili, da gre za nadpovprečno urejen kamp z vsemi komoditetamil, ki ga očitno ščiti neurejen dovoz. Utrujene prstke smo kmalu oblekli v spalke in drnjohali vse do jutra. Tedaj me je čakala kruta resnica - naš bungalov ni bil primerno založen za jutranjo požrtijo. V izogib ponovitve takega scenarija sem predlagal postanek v trgovini na poti v plezališče. A analogno z Nashovo teorijo o ravnovesju je želja podlegla skupinski blaginji in plezanju. Ja, to je bil kar hladen tuš - vsa dosedanja samostojna potovanja enostavno niso bila podvržene temu dejavniku. V bistvu pa nas take izkušnje in prijatelji oblikujejo in krepijo. Tako smo odrinili osvojiti Cala Gonone, plezališče nad čudovito plažo. Dan je bil produktiven! Do večera, ko se je sonce skrilo za bližnjo goro in nam tako naznanilo čas odhoda, sem vpel kar nekaj smeri. Najpogumnejši so spet skočili v morje, jaz pa sem se zadovoljil z obraznim pilingom z morsko vodo.

Večer smo začinili s skupnim dogodkom, zjutraj pa spet tavali po kampu kot zombiji.

Odrinili smo proti že poznanemu plezališču Cala Gonone kjer smo se razdelili v dve skupini: prva se je lotila tamkajšnje skale, druga pa nadaljevala pot v Cala Luno.

Večerno kopanje je pokvaril sotrpinov krik preko grebena: »Vdrli so nam v kombi«. Prašiči lokalni! Nesramneži so odnesli del plezalne opreme in načeli moralo. A poti ni bilo konec in odrinili smo v Alghero, kjer smo se po jutranjem ogledu Neptunovih jam posvetili odkrivanju čudovitega srednjeveškega mesteca. Pogled na obzidje mi je priklical v spomin Rovinj in predvsem Piran na katerega spominjajo tudi ozke ulice starega mestnega jedra s to razliko, da je Alghera bolj živo in čistejše mesto od Pirana. Zvečer nas je spet čakala dolga pot proti jugu, proti Cagliariju. Gurmansko začinjena polnoč nas je vse položila in kmalu je drnjohanje preglasilo žabe v bližnjem ribniku.

FAT-ovci seveda ne mirujejo in morali smo osvojiti še bližnji plezališči.

Zadnji večeri so naporni! Potrebno je porabiti vse zaloge hrane in alkohola. Večer smo kar preimenovali v Fool Moon Party! Jah … po taki noči je zjutraj kar težko vstati iz postelje, a čakali so nas še boulderji in pot na letalo.

Bottomline oz. kot po domače zaključki - super teden, super druščina, super plac, super organizacija (improvizacija), … Na kratko sami superlativi!

Če temu dodamo še osebnostno rast ter nekaj dognanj na rebuse, ki so me mučili zadnje leto, lahko le rečem - še bom ponovil!

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...