V hribih je po navadi najlepše, ko večina zaradi napovedi ostane doma, ti pa na internetu izbrskaš, da bodo že dopoldne in sredi dneva razjasnitve. Nikjer nikogar, nobenih množic, idilični prizori ... In bilo je tako!
Včeraj zjutraj sva šla z Blažem na Kaninske pode z juga. Peš sva začela hoditi na približno 1050 m, najprej po gozdni cesti, nato po poti strmo navzgor pod stenami Turna v Skednju. Snega je bilo le okoli 15 cm brez podlage, tu in tam je posijalo sonce in nato spet oblaki. Deležna sva bila celo krajše (a precej močne) plohe s sodro, ki je prekrila novi sneg. Do približno 1550 m ni bilo čutiti starega snega, više pa že in ker se novi sneg ni sprijel s starim pomrznjenim, se nama je tu in tam pokazala napoka. Na srečo je južni rob Kaninskega pogorja precej stopnjast, tako da se ves čas hodi po položnejših krajših strminah z vmesnimi strmejšimi odstavki, kjer plaz ne bi potegnil daleč. Pri stari koči (1808 m) sva obula smuči in nekaj minut kasneje obstala sredi niča. Kakšna difuza! Prav NIČ se ni videlo in v takem ni bilo smiselno nadaljevati, zato sva na istem mestu čakala več kot pol ure in medtem naredila profil snežne odeje. Snega okoli 80 cm, od tega 20 cm novega, potem 4-5 cm trde skorje, spodaj pa malo suhega in precej mokrega snega. Dočakala sva razjasnitev in se prebila do prvih brezen, kjer je Blaž začel zelo uspešno iskati prehode v smeri markirane poti. Izogibala sva se luknjam in tudi pobočjem, kjer je bil napihan sneg, zato je bila najina špura precej vijugasta. :) Vmes se je začelo še jasniti, okolica je postajala izjemno slikovita in najraje bi kar prespal tam, pa naslednji dan naprej! Skrajno previdna hoja se je poznala na času - ura je bila že skoraj tri, ko sva prišla v Veliki dol na Kaninskih podih. Tam nisva našla mraziščarske postaje, saj je snega očitno že prek 2 m (na 1900 m)! Popolna razjasnitev tudi ni bila večna - hitro se je navlekla visoka oblačnost prihajajoče tople fronte, baza oblakov se je opazno spuščala in na grebenih so se že kazale megle. Po smučini sva letela nazaj proti robu Kaninskih podov, tam (na pribl. 1980 m) snela pse in odsmučala po smučini vzpona - precej dobesedno po smučini, saj tam nikoli ne veš, kam čofneš. Megli sva ušla za nekaj minut, sneg je bil pa 1A za smučat! Pršiček na trdi podlagi, klože še opazile niso, da sva bila tam. Smučala sva kar mimo koče in izkoristila trdo podlago, dokler je šlo! Na približno 1550 m je bilo vijuganja na smučeh konec, nadaljevala sva s smuko po pancarjih ... Res je bil krasen dan. Tile konci so zelo lušni, a le s karto/navigacijo in vsaj osnovnim poznavanjem terena.
