Malo z zamudo objavljam nedeljsko dogajanje prek meje.
V družbi dveh W-jevk, smo po dobrih dveh urah dostopa prispeli do bivaka Gorizia, kjer nas je dočakal tako strupen veter, da sem se ogrel šele, ko sem nase zmetal vse kar sem imel v nahrbtniku. Bilo je prav zimsko sredi poletja; še malo pa se bi obrnili. No, na srečo se je veter do vstopa v smer le polegel, tako da smo vstopili v severni raz VBŠ (IV/III, 280 m). V prvih dveh raztežajih ni bilo pretiranega veselja, saj skala je bila bolj naši stalnici podobna kot pa opevani dolomitski, povrh smo nekam preveč okorno štrikali. Naslednji raztežaji so bili čisto nasprotje: odlična skala nam je nudila obilo dobrih oprimkov, tako da je plezarija bila ena sama uživancija. Če karikiram, lahko človek zapre oči in če zamahne z roko, bo sigurno šalco zadel :) Po nebeški lojtrici po samem razu (zračno ali zelo lepo) in kaj kmalo smo stali na vrhu. Z urejenih štantov smo abzajlali po normalki do škrbine, nato po grušču nazaj do bivaka. Zelo luštna smerca, zame najlepša preplezana doslej.
