Lep dan je klical, zato sva jo mahnila proti Koglu. Ura je bila rana, še prerana, saj sva oba še zehajoča stopicala proti vstopu v smer. V drugem raztežaju si je dr. Thomas zaželel levo varianto, kamin ocenjen z IV+, ki pa je bil zame in za moje znanje konkreten zalogaj. Z gredine nadaljujeva v poklino desno, kjer se mi je uspelo zagozditi do te mere, da sem moral izvesti seanso joge in uporabiti vse kontorzionistične sposobnosti , da sem se osvobodil nahrbtnika in nadaljeval s plezanjem. Še dobro, da so za popravek vtisov poskrbeli naslednji raztežaji z lepim plezanjem in odličnimi prijemi.
Po ogrevanju v Vierensu nadaljujeva proti Skuti, kjer se že od daleč bohoti njen južni raz. Po vstopni platasti gredini zavijeva levo čez rob in v lažjem plezanju doseževa strmi del. Zanimiva je bila kasnejša zračna in ozka polička, v višjem raztežaju pa ne ravno dobra skala, kjer si moral dobro preveriti kam stopaš. Zelo zračno. V zgornji polovici smeri se težave umirijo, vendar se je našel tudi kak detajl, ki je popopral plezanje. V smeri smo naleteli na kline različnih generacij in oblik, tudi na takega aluminijastega, ki bi bil bolj primeren za kampiranje kot za aplinizem. Fotke žal nimam, saj ni bilo maneverskega prostora. Nadaljujeva v zgornji izrazit kamin, ki pa je bil lažji kot je izgledal. Sledila je skoraj vodoravna hoja in zaključni vzpon skozi naravno okno. Lepa smer, vendar razgledov zaradi nenehnih meglic nisva bila deležna. Sestopila sva do bivaka pod Skuto in čez Žmavčarje do avta.
