S Tomijem sva včeraj napadla Jalovec. V Tamarju sva sledila gazi, ki je vodila v desno stran doline, kar se je zaradi plazovine izkazalo za slabšo varianto. Zato je bolj smiselno iti po poti, ki vodi v smeri slapov. 20-30cm pršiča je pravi motivacijski naboj, da sva poletela proti vrhu. Na vrhu ozebnika sva se odločila, da jo brez dilc mahneva še na Jalovec. Za začetek je bilo potrebno preplezati kratek žleb, ki je bil mestoma opremljen z ledom. Po vršni strehi Jalovca je sneg zaradi sonca zmehčan. Sledilo je tisto, kar predstavlja smisel vsega: smučanje po pršiču. Celo pot od ozebnika do Tamarja sva s Tomijem vriskala od navdušenja. Morm priznat, da sem ga imel na koncu dovolj - pršiča namreč.:) Pa še nekaj: Urbanovc bi rekel "svaka čast" Tomiju glede na to, da je šele lani začel smučat. Nepozabno.
