Manaslu 2006 - Poročilo

Avantura v centralno nepalsko Himalajo, pod mogočni Manaslu in preko sedla Thorong La na treking okoli Annapurn

Kronično mi primanjkuje časa, obenem pa se čutim na nek način »obvezanega« napisati poročilo oziroma fotoreportažo o naši minuli avanturi v Himalaji. Da bo volk sit in koza cela, bom tokrat reportažo napisal v precej skrajšani različici od tiste lanske, iz Kunlun Shana. Bojim se namreč, da se vam je bralcem nemara proti koncu zgodbe že močno zehalo, dasiravno je bila zgodba zanimiva, polna doživetij in mestoma celo ganljiva.

Skrajšana letošnja reportaža se prične takole… V Himalajo smo se odpravili 12. oktobra v družbi najuspešnejšega slovenskega osvajalca najvišjih vrhov sveta, Vikija Grošlja. Naša primarna naloga je bila snemanje novega slovenskega dokumentarnega filma. Imeli smo se skrajno lepo, veliko smo hodili in toliko manj jedli. Vrnili smo se 3. novembra, zdravi in shujšani. Zdaj smo doma. Veliko jemo, malo (ali nič) hodimo, sam pa se lahko pohvalim, da imam spet »trdega«. Če ste bili v deželah tretjega sveta in se naužili vrhunske lokalne higiene (in bakterij) ter okusili slastno začinjeno hrano, boste vedeli o čem govorim. Konec reportaže.

Ah ja, ko bi bilo na svetu vse tako preprosto… Da bi si enostavno dejal, da sem v zgolj nekaj stavkih povzel tritedensko avanturo – in to dobro, ter da to povsem zadostuje in bi s popolnim prepričanjem samemu sebi lahko celo verjel… Ne gre. Preveč mogočna in lepa je Himalaja. Ko razmišljam o tem, kje sem bil, se mi pred očmi prikazujejo slike z ljudmi, pokrajino in potjo po kateri smo stopali. In čeprav je večina teh slik obkrožena z okvirom okularja moje kamere, se bojim, da bi se znali spomini in občutki znova prebiti izven okvirov krajšega sestavka. Zato te, dragi bralec, svarim pred dolgočasjem, v katerega kaniš zapasti ob nadaljnjem branju. Če si upaš vztrajati, …

Drugačnost vedno znova vzbudi mojo pozornost in zanimanje. Vnovič so me navdihnili ljudje in njihova kultura. Tako preprosti so in v tako slabih in pogosto krutih razmerah živijo, pa vendar v njih sveti luč upanja na boljši jutri. Zelo so prijazni. V njihovih temnih očeh žari iskrica sreče in veselja, ki si je tujci v takšnem okolju in pogojih niti ne znamo predstavljati. Cele dneve od zore do mraka marljivo delajo. Eni na polju, drugi v hiši in gozdovih, medtem ko tretji prenašajo bremena. Nepojmljivo velika bremena! Od teže se jim usločijo pleča, prek čela jih žuli trak, na katerega je obešeno breme na hrbtu. In kar je najhuje in meni najtežje predstavljivo - v podplate se jim neusmiljeno zadirajo kamni, vejice in sploh vsa podlaga, po kateri premikajo razgaljene podplate. Hodijo kar bosi! Poleg lastne teže pa morajo njihove kot roka tanke, a žilave noge, prenašati tudi tovor. A vsem tegobam navkljub prijazno pozdravijo in ti poklonijo nasmešek, česar si v zahodnejših deželah ne bi upal obetati.

Zlomka. Me je že zaneslo. Spozabil sem se in vas že popeljal na višjo nadmorsko višino, v kasnejše etape naše poti in nehote napravil nekajdnevni preskok. V glavnem mestu Nepala, Katmanduju, je seveda precej drugače. Predvsem pa bi zavoljo konsistentnosti in lažjega doumevanja avanturo rajši opisal v kronološkem zaporedju. Zapisi v nadaljevanju so torej strnjeni v nekoliko bolj dnevniškem slogu oziroma v zaporedju kot je potekala naša pot.

Vnovič na daljni Vzhod

Znova sem se podal na daljni Vzhod. Tokrat sredi oktobra in v pisani druščini. Ker smo šli v Himalajo z namenom, da posnamemo nov dokumentarni film, je prav, da najprej predstavim snemalno ekipo, ki smo jo tokrat sestavljali: Viki Grošelj, Rok Vodišek (Čečen), Janez Rutar – Jani (Džani) ter Anže Čokl (oba Freeapproved Team). Poleg naštetih pa je našo skupino dopolnjevala tudi skupina trekerjev. Sestavljala jo je izbrana vrsta vrhunskih zdravnikov, specialistov, strojnikov, rudarjev, novinarjev, vesoljskih tehnikov, inženirjev, kuharskih mojstrov ter ostalih. Ker je dandanes varovanje osebnih podatkov ali bolje rečeno njihovo ne-varovanje hujši kriminal kakor umor, in ker po pravici povedano niti ne poznam vseh priimkov svojim sopotnikov (no ja, dobro sem si zapomnil le priimek Šinkovec pa še enega na B., ki je dobil največ minusov), jih bom navedel zgolj po vzdevkih s katerimi smo se klicali na pomoč, drli čez prepade, grebene ipd.: Helena, Šimi, Polona, Jože, Štefka, Tadeja, Dada, Darja, Onja, Vlado, Marjan ter Zvezda. Zanimivo bi bilo zapisati tudi mladost/starost posameznikov, pa tudi tega ne vem. Povprečno bi rekel, da smo bili stari nekje okrog 28 let. Še vsi agilni, trezne glave, privlačnega videza ter pogosto pohujšljivih misli. Ja, tam nekje okrog 28 bo ravno prav.

Vseh 16 se nas je torej na Brniku vkrcalo na letalo Adrie in po treh porcijah »snack on board«, ki so jih sestavljali zgolj s sirom (pa še to skopo) zaliti kruhovi polžki, pristali v Muenchnu. Tisti trenutek še nisem vedel, da bodo te skopo odmerjeni prigrizki predmet poželenja naslednjih 18 dni. Adriino letalo po ustaljeni navadi pristane in parkira za ograjo. Torej na delu letališča, ki vsaj na pogled deluje bolj podobno nekemu zapuščenemu parkirišču za stare, manj ugledne avtomobile. Počakali smo še na avtobus in že smo drveli proti večjemu glavnemu terminalu. Po običajnih varnostnih pregledih smo sedli v rumeno-sivo letalo Lufthanse. Po lanskih 16-ih poletih širom sveta sem se že vdal v usodo, da poleg vse slabše hrane na letalih tudi ni več lepih stevardes. To je namreč še zadnja priložnost, kjer lahko zahodni moški vrže pogled na potencialno privlačno žensko, saj jih na vzhodu ni ravno v izobilju. Pozor - članice skupine in ostale turistke so izvzete. Ni nam preostalo drugega kot to, da smo »vrgli uč« na oglas za parfum D&G in njegovo promotorko Gisele Bundchen.

Iz nemškega Muenchna do indijskega Delhija smo leteli preko noči. Zbudil sem se pred pristankom in že kaj kmalu vedel, da smo prišli na drugi konec sveta. Na letališču so namreč zbegano brneli stari traktorji, ki so dostavljali prtljago k letalom. Še nekaj čakanja v coni za tranzitne potnike, nekaj lažnih povabil za vkrcanje (okvare na rampi za vkrcanje potnikov), trenutek zatem pa smo že uživali prijetne vonjave pravkar odišavljenega letala Air Sahara. Da je bilo letalo tega meni dotlej nepoznanega letalskega prevoznika verjetno zaradi starosti že davno odpisano pri kakšni »zahodni kompaniji«, najbrž ni potrebno posebej poudarjati.

Katmandu, glavno mesto Nepala

Naposled pristanemo v Katmanduju. Hrup, umazanija in revščina so prvi vtisi, ki jih dobim na 100-metrski poti od letališke zgradbe do našega avtobusa. Odpeljemo se v Thorong Peak Guest House, v center katmandujskega vrveža. Tuš in postelja sta več kot odlična dobrodošlica, prekomerno sladkanemu čaju pa se rajši ognem. Zbudimo se v soparno jutro in kaj kmalu nas čaka prevoz in ogled samostanov in palač. Hodim kot ovca za ostalimi in še ves omotičen od časovne razlike, sopare in sonca brezglavo snemam vse kar vidim. Popoldne izkoristimo za snemanje intervjuja s šerpo, ki trenutno vodi agencijo za trekinge, poznal pa je tudi Nejca Zaplotnika, predvsem z odprave Manaslu, kjer se je Nejc tragično ponesrečil.

Zjutraj se odpeljemo proti izhodišču, kjer pričnemo s hojo. Vožnja z vključenimi postanki traja dobršen del dneva, ko le prispemo do Besisahar-ja. Nastanimo se v »hotelu«, katerega ime sem pozabil, zato pa bom opisal nekaj spomina vrednih podrobnosti. Viki, v nadaljevanju šef, nam trem čečenom, kot so nas ljubkovalno klicali sopotniki, odredi prvo sobico na levo. Ker sem sam bolj kot ne vajen predvsem čistoče, udobja in razkošja pa malo manj, sem ob pogledu na umazano in insektov polno kamrico v izmeri 3x2 metra moral malce globlje zajeti sapo. Pa ne toliko zaradi zatohlega zraka, ki je napolnjeval našo podmorniško kabino, marveč zato, ker sem vsepovsod videl gomazeče insekte. Tudi tam, kjer jih morda celo res ni bilo. Suvereno prestopim prag in kavalirsko odstopim ta večjo posteljo Janiju, misleč, da je kabina za dva. Kaj kmalu se izza vogala prismeje še Rok in že si obetam zabaven večer. Na svoji 50 cm široki postelji se smejim Roku in Džaniju medtem, ko svoji telesi tlačita na posteljo, dolgo 160 in široko kakšnih 90 centimetrov. Vendar to še ni vse! V sobi nismo sami, saj nam družbo delajo še: gekko – stenski plazilec, kakšen ducat stenic, dva ducata rahitičnih pajkov tipa pozidni Matija ter – da sem spal v sobi s slednjim sem posebej ponosen – ščurek v velikosti mobilnega telefona. Po večerji in umivanju zob se metodično pripravljam na spanec in previdno zakrivam ali zapiram vse možne odprtine. V obrambo pred stenicami si v ušesa zatlačim slušalke, prek glave se pokrijem s svojo bombažno spalno vrečo in za povrhu pogoltnem še uspavalni tableti. Zatisnem oči in upam na najbolje. To je, da bi imele živali rajši meso koga drugega. Želje se mi uresničijo in noč mine brez zapletov z izjemo hecnega dialoga, ki je prihajal iz bližnje sobe. A o tem kdaj drugič. Vstanem in po zdravju in kvaliteti spanca povprašam svoja sojetnika. Oba so popikale bolhe, ki so skakale iz debele in vlažne odeje omamnih vonjav. »Tokrat sem se zlizal«, si rečem v brk in pospravim opremo.

Pričetek hoje

Prvi dan hoje. Zame dan trpljenja. Vročine in sopare namreč ne prenašam dobro. Res je, da sem še mlad, a vendar me vročina tako potolče, da se počutim kot ščurek v naši »kabini«, ko se je srečal s podplatom čevlja. Hoditi začnemo na višini 780 metrov in smo v tropskem pasu. Po nebu se podijo oblaki, a sonce kljub temu neusmiljeno pripeka. Vmes se le tu in tam ustavimo za nekaj minut, nekaj malega spijemo in že hitimo dalje. Snemanju se ne morem prav pretirano posvetiti, saj imam občutek, da se nam neprestano mudi. Ob dveh, ko je sonce zelo visoko in se upre v zadnjo strmino, se na le-te pojavi tudi naša četica. Po sedmih urah hoje v pasji vročini ne stopam nič kaj strumno. A vseeno dosežemo cilj, ki nosi napis Bahudanda. Imena si nikakor nisem uspel zapomniti in sem na splošno ugotovil, da sem bil na letošnji avanturi z imeni izjemno šibak. Nekaj malega pojemo, ta pridni pa se odpravijo na popoldanski izletek, ki mu bomo v nadaljevanju rekli aklimatizacija. Moram priznati, da teh mini-izletkov po večurni vsakodnevni hoji še danes ne razumem. Zlasti ne onih na nizki nadmorski višini, ko dejansko ni šlo za aklimatizacijo. Če bom zbral pogum, bom o tem nekoč prav gotovo še govoril s šefom.

Drugi dan hoje. Zame dan trpljenja na kvadrat. V želji po zgodnjem startu žrtvujemo zajtrk oz. urnik prilagodimo tako, da naj bi ga jedli nekje med potjo. Obenem je to dan, ko se zame prične intenzivno hujšanje, saj po meni ne-všečni letalski hrani in hrani v Katmanduju dokončno poidejo glikogenske rezerve. Dan lahko opišem kot dolg in naporen, vizualno še vedno precej tropski. Kot mnoge druge, mi dan popestri glavni Čečen Rok, ko nas ustavijo dobičkonosno naravnani Maoisti. Medtem ko šef z Maoisti baranta za skupinski popust pri uslužnostni dejavnosti »plačaj ali boš odpeljan«, Rok predlaga, da jim njihovo mitnico enostavno podremo in vse skupaj zvalimo po hribu. Ideja je dobra, ampak s svojim pisanim dežnikom ne zberem dovolj volje in energije, da bi resneje začel premišljevati o realizaciji zastavljenih načrtov. Zaradi raznih postankov vključno s prijetnim kramljanjem z Maoisti se na cilj v vasico Tal privlečemo okrog treh popoldne. Utrujen in od vetra malce prepihan se že veselim krompirja v oblicah. Pojem 2 krompirja, ki mi pripadata za kosilo, se še malo usedem k ognju in (predvsem z rokami in gestami) poklepetam s kuharico. K sreči mi pove, da jeseni v Nepalu ni nevarnih kač, ki jih sicer v tem tropskem pasu pred monsunom mrgoli. Razveseli me tudi novica, da jeseni v Nepalu ni »very dangerous« pajkov, ampak so zgolj »dangerous«. Kul. Takoj po večerji vsem skupaj zaželim lahko noč in zaspim.

Poslovimo se od civilizacije

Tretji dan hoje je mnogo prijetnejši, kljub temu, da sem prejšnji dan pod mrzlim tušem staknil nek manjši prehlad.. Zbudimo se v jasno in hladno jutro, predvsem pa nas čaka krajša etapa do vasi Nantze. Viki, Džani, Rok in jaz se ustavimo na razgledni točki na nekem grebenčku (vasici), kjer izvlečemo fotografsko in snemalno opremo in posnemamo strm hrib na vrhu katerega stoji cilj današnje etape – vas Nantze. Spijemo še čaj in nadaljujemo po bregu reke do visečega mostu. Po prečkanju mostu se v vasici Karte odcepimo. Zapustimo namreč pot, kjer vodi popularni treking okrog Annapurn in jo ucvremo naravnost v strm, s tropskim rastjem porasel breg. Po navidez neprehodnem terenu po slabi uri dosežemo razgledno sedlo. Od daleč opazujemo marljive vaščane pri žetvi. Prekrasen pogled na pisane barve žitaric, poljščin in ostalega rastja me prevzame.

Ko prisopihamo v vas se radovedni vaščani že zbirajo in nas z velikim zanimanjem spremljajo na vsakem koraku. Viki se dogovori za spanje v šoli, ki stoji lučaj iz vasi tik ob gozdu. Odklenemo razrede v velikosti otroških sobic in se hvaležni, da imamo streho nad glavo, razporedimo po razredih. Sam sem dodeljen v 6.razred. Na tabli so še sledi pisanja s kredo, zadnja učna ura pa je bila očitno matematika. Na hitro seštejem številke na tabli in k sreči se dobljeni rezultat 4 x 6 = 24 ujema s tistim, ki je zapisan. Pamet me torej še ni povsem zapustila.

Po novi porciji dveh krompirjev že stežka pričakujem večerjo. Obljubljen pa je tudi večerni program. Vas je namreč že izven standardne poti okrog Annapurn in posledično je število tujcev, ki zaidejo v vas izjemno majhno ali praktično nično. Večerja je po pričakovanjih izvrstna, meni predvsem zato, ker hrana ni začinjena. Postrežejo nam z rižem in omako iz leče ter neko zelenjavo, podobno starim poteptanim koprivam. Dal-bat oziroma riž z omako pojem v enem zamahu, zelenjave pa se ognem. Po večerji nas vse okrasijo z rožnim vencem, ki nam ga nadenejo okrog vratu. Dva mlajša para iz vasi nam zaplešeta njihov tradicionalni ples. Da bi si kar najlaže predstavljali kako to vsaj približno izgleda, je najbolje, če pomislite na baletke brez pajkic in baletnih copatk ter jih zamenjate za bose noge in ohlapna oblačila. Samo gibanje nekoliko spominja na premikanje ostarelih in betežnih labodov na suhem. Ples temelji predvsem na gibanju rok in dlani, prestopanju naprej in nazaj ter v krogu, ves čas dosledno z nogami na O. Na ples zvabijo še nekaj srečnežev iz naše skupine in počasi se večer zaključi. Nas prihodnji dan čaka naporen dan, zato sem vesel, da odhajamo spat, vaščani pa bi se še naprej radi zabavali. Medtem ko si grem umiti zobe, na steni za lahko noč zagledam še pajka v velikosti dobro rejene miši. Prav nič me ne pomiri, kvečjemu obratno. Pajki in insekti so v splošnem moja šibka točka. Pokrijem se čez glavo in zaspim. Do tega trenutka sem zapisal že 11.903 znakov in se bojim, da marsikoga že dolgočasim. A vendar si ne moram kaj, da ne bi opisal še ene nore štorije, ki me je sredi noči povsem predramila. Slišim medveda. Velikega, težkega, kosmatega medveda. Slišim njegovo dihanje, slišim kako se premika in kako lomasti tik pred vrati in je tik pred tem, da podre trhla vrata celice št. 6. V našem razredu pa sami nemočni, v spalne vreče zaviti nedolžni popotniki. Od tega trije mladci, ki ju z obeh strani varujeta dami. Prav na njiju sem najbolj računal, da nas bosta ščitili, a sta obe egoistično spali, ne meneč se za medvedjo nevarnost. Še huje – ena smrči in s tem privablja Brunota, ki lomasti v neposredni bližini. Groza. Ko tako ves prebledel čakam in ležim v »postelji«, se mi moja burna domišljija dobesedno roga. Z bliskovito hitrostjo se mi pred očmi prikazujejo in menjajo slike paničnega bežanja v samih gatah po dvorišču šole, borbe z medvedom in pa klavrne posledice vsega naštetega. Ko iz sosednje sobe slišim Šimija, ko Jožetu potarna, da tudi on nekaj sliši, me oblije zona. Dvignem glavo in Dadi omenim, da slišim medveda. V polsnu še ona nekaj zabrunda in se obrne v kot. Očitno je kosmatinca pred vrati ni strah, kljub temu, da je prav ona najbližje preteči nevarnosti, saj spi neposredno ob vhodu v celico. Prične deževati in močneje kot pada, bolj se moj Bruno umika. Zaspim kot dojenček.

Ob 05:30 ne zbudi budilka. O medvedu ne duha in sluha. Ko vprašam Šimija, me samo čudno pogleda. Spet me je izdala moja domišljija.

Čaka nas naporna etapa. Dobrih 1800 višinskih metrov in prek višine 3000. Poleg tega pa je to etapa, kjer ni ljudi, naselbin in od zadimljenih čajnic. Dobro nam gre in po hujši blatni strmini nas na prvi planini obsije sonce. Nosači hodijo zgolj z enim bremenom. Tudi njim hladnejši in bolj suh zrak očitno prija, saj prav lahkotno stopicajo v primerjavi s prejšnjimi dnevi. Ko prečimo planino se strmo spustimo v dolino. Po mostu, ki ga je 30 let nazaj pomagal graditi tudi Viki, prečimo deročo reko. Čaka nas nov vzpon, od začetka strm, potem zložnejši, a vse bolj naporen. Pripravlja se dež, vrhovi so že oviti v meglo in oblake. Zrak postaja težak. Vsak trenutek lahko prične deževati. Malce urneje stopimo, saj vemo, da nas tokrat zvečer ne bo čakala topla postelja. Naposled prične deževati. Z mladim vodnikom iz vasi Nantze, urnim Om-om, določimo prostor, kjer bodo stali šotori. Odvržemo nahrbtnike in jih zavarujemo pred dežjem, potem pa takoj začnemo migati. Odmikamo kamenje, lomimo veje in pripravljamo teren. Ni idealno, precej je kamenja in tudi ravno ni. Vendar je najbolje daleč naokoli. Zakurimo še ogenj in počakamo na glavnico naše skupine. Precej nejevoljno se približajo bodočemu šotorišču. Ko prispejo še nosači, izvlečemo šotore in v 10-ih minutah je postavljena naša spalnica. Večerjo si skuhamo sami in se kmalu odpravimo spat.

V našem šotoru je veselica. Zlasti ko se spravljamo spat, saj nas v enem šotoru spi kar osem. Dada ima za vzglavnik lep trikoten in špičast kamen, Rok spi ob mokrih nahrbtnikih in vrečah, z nogami ob, na in okrog Dadine glave. Poleg Dade spi Viki. Glava mu počiva kar na nogah od Tadeje, vsake toliko tekom noči pa svojo betico zvali na moje noge. Vrnem mu milo za drago in včasih moji podplati počivajo na njegovi glavi. Stopala mojih nog se zelo slabo prilegajo z Vladotovimi, ki jih ima že tako ali tako poveznjene prek glave Džanija. No in nenazadnje je tu še ubogi Marjan, ki smo ga v tem sardina-stilu praktično izrinili izpod šotora na plan. A vendar smo, utrujeni od 9-urne etape čez drn in strm, večinoma kar dobro spali. Razmišljam, da bi v bližnji prihodnosti sestavil tekst za zloženko »Kako dobro spati v mokrem in premajhnem šotoru?«. Tokrat se je namreč super obneslo.

Bazni tabor pod južnim ostenjem Manasluja

Jutra so vse hladnejša. Tudi današnji ni nobena izjema. Vstanemo že zgodaj, saj res nima smisla ležati v mokri spalki in kapljanjem na glavo. Po obilnem zajtrku, ki se sestoji iz ene Frutabele in 30 gramov sojinih kosmičev, se napokan kot boben dokončno zvalim iz šotora. Čaka nas hoja do baznega tabora pod južnim ostenjem Manasluja na višini 4070 metrov. Hodimo po fantastični pokrajini: na desni strani deroča reka, na levi visoka in vse bolj strma pobočja, ki vodijo v višja nadstropja Himalaje. Redki ljudje stopajo tod naokoli in temu primerno je tudi vzdušje. Prvobitna avantura v fantastični okolici! Po kakšnih petih urah z vmesnimi snemalnimi postanki vred prispemo v bazni tabor. Sprehodimo se do lično izklesane spominske table, posvečene Nejcu in Anteju, ki sta leta 1983 tragično preminula nad taborom ena v ledenem plazu. Opazujemo lunarno pokrajino, ki nas obdaja in prave male ledene gore, ki neslišno plavajo v jezeru. Jezerce je stisnjeno med visoke vrhove, njegov obstoj pa je davno nazaj zapečatilo čelo morene in preprečilo, da bi se zlil v dolino.

Ob pogledu na spominsko ploščo me stisne pri srcu. Ne znam si predstavljati, kako boleča mora biti izguba prijatelja. Ne le prijatelja, temveč soplezalca. Plezalna partnerja, ki si v težkih trenutkih zaupata življenji in v kritičnih momentih skupaj krojita lastni usodi, sta na prav poseben način povezana. Pa ne le z vrvjo, ki ju varuje, marveč tudi čustveno. Ne misleč na preteklost se osredotočim na svojo nalogo.

Posneti moramo intervjuje, okolico, gore, ki nas obdajajo ter seveda nekaj povezovalnih kadrov. Kakšno dobro uro stopicamo po bazi, malicamo in snemamo ter slikamo. A nad nami se nebo vse bolj zapira, oblaki se kot težke lokomotive počasi, a vztrajno valijo preko visokih grebenov. Čas je za povratek. Po kakšni uri sestopa nas že dohiti slabo vreme, a k sreči ne traja dolgo. Nekaj snežink in kasneje dežnih kapljic ohladi naše od hoje in doživetij razgrete glave.

Ob vrnitvi v tabor se razveselim nosačev, saj so nam pripravili dva gigantska ognja. Na pomoč priskočijo tudi pri postavljanju improviziranih obešalnikov in kmalu se vsa premočena oprema pospešeno suši. Medtem ko z Rokom ob prasketajočem ognju čakava na ostale, si pripraviva tudi čaj. Zvečer kar dolgo posedamo ob ognju, se grejemo in pogovarjamo o fantastični zadnji etapi. Bila je zelo razgibana in zanimiva, za nekatere tudi malce podaljšana. Eni smo namreč rahlo zašli že gor grede, drugi pa dol grede. Znova se spravimo spat in še dodatno izpopolnimo že preizkušeni sardina-stil spanja.

Zjutraj brskam po svoji vreči s hrano. Tako prazna in tako ne mamljiva je njena vsebina. V principu v njej ni nič dobrega. Belim si glavo s tem, zakaj sem bil tako neumen in težo svoje prtljage vključujoč vso snemalno opremo reduciral na 20 kilogramov. Medtem ko zagrizem v eno zadnjih na pol zdrobljenih frutabel in pijem mlačen čaj, opazujem svoje sopotnike, ki se mastijo s konjskimi klobasami in pršutom, pijejo eksotične vrste čajev, vse skupaj pa zapečatijo s švicarsko čokolado. Pametnejši sopotniki, ki so na tehtnici na Brniku solidno presegli 25 kilogramov (brez snemalne opreme), so to pozitivno razliko očitno do vrha napolnili s klobasami! »Ah ja, kdaj me bo izučilo«, si rečem in še vedno lačen pospravim svojo opremo.

Sestopamo hitro in smo v nekaj urah že na planini, na kateri smo se pred nekaj dnevi martinčkali na soncu. Tudi tokrat je prijetno toplo, a le za krajši čas. Potem pa se prek grebena hitro potegnejo oblaki in gosta megla, tako da nas zebe še preden mignemo s prstom. Najbolj veličasten trenutek na tej jasi je, ko mi Rok iz svojega nahrbtnika poda dišečo klobaso s poldrugim centimetrom premera. Na mah jo zmažem. Čaka nas še slabih tisoč metrov blatnega in strmega sestopa. Ker je prejšnji dan deževalo, se strma pot spremeni v blatno drsalnico in za nekatere tudi blatno (a ne zdravilno!) kopel. Tik pred dežjem dosežemo stari del šole in vedrimo. Sprehodimo se še čez vas in se naposled spustimo nazaj proti vasi Karte, kjer se vnovič pridružimo dobro uhojeni poti, ki pelje proti prelazu Thorong La (5416 m).

Nadaljujemo po poti okrog Annapurn

Dnevi, ki sledijo, so si v marsičem podobni: zjutraj vstanemo okrog šestih, uro gor ali dol, pojemo zajtrk in pripravimo tovore za nosače. Prek dneva hodimo čez vsak dan lepšo pokrajino in se počasi, a vztrajno vzpenjamo v vse višja nadstropja Himalaje. Ko pridemo na cilj pojemo krompir ali dva ter se po večerji odpravimo spat. Večinoma z umitimi zobi.

Nekaj dni pa vsekakor izstopa in mogoče je najbolje, če pričnem kar pri prvem, ki si ga bom še dalj časa zapomnil, saj še vedno nadomeščam izgubljene kilograme. Po nekem dnevu hoje dosežemo vasico z imenom Koto. Manjša kot navadno, a zanimiva, saj je na dan našega bivanja v vasi nekakšen praznik. Kmalu po prihodu me začne močno zebsti in na sploh se počutim nenavadno šibkega. Nase navlečem vsa topla oblačila kar jih premorem in se uležem v spalno vrečo. V vlažni in hladni sobi me še vedno zebe, zato si od Roka sposodim še njegovo spalno vrečo. Vsemu navkljub me mrazi in počasi se zavem, da je najbrž nekaj narobe. Tudi hrana mi ne tekne. Odpravim se spat. Že zelo kmalu me zbudi godalni orkester v želodcu. Zvok je neverjeten in na las podoben trobenti pod vodo. Bolečine in krči seveda niso izvzeti. Da dolgo zgodbo povem na kratko – po trinajstih obiskih straniščnih prostorov, se zdravniški konzilij odloči, da vržemo atomsko bombo. Na žalost je ta trenutek odrešitve, ko vzamem antibiotik Ciproban šele ob 05:15 zjutraj. Pol ure zatem vstanem. Po izjemno pestri noči me čaka nova etapa, ki se je ne veselim. Počutim se namreč obupno šibkega, vendar antibiotik kmalu prime ter pobije vse bakterije ter floro in favno v želodcu in drugod. Če mi je prek noči ob strani stal Rok, mi prek tega dneva potrpežljivo pomaga Džani in skupaj se v slogu super-počasnih upokojencev prebijeva čez predvideno etapo. Za to noč in dan se posebej še enkrat zahvalim vsem, ki ste mi pomagali v boju proti bakterijam!

Hitro minevajo dnevi in kot bi mignil se približamo najvišjemu prelazu Thorong La, ki s svojimi 5416 metri kraljuje med sedli v okolici. Obenem pa prelaz predstavlja neizogibno oviro na poti okrog Annapurn. Zahvaljujoč dobri aklimatizaciji, ki smo jo opravili z vmesnim vzponom na lokacijo baznega tabora pod Manaslu, dosežemo sedlo brez vsakršnih težav. Prav prijetno presenečen je tudi Džani, ki je imel v Kunlun Shanu nekaj težav z višino, tokrat pa je kot gams, prvi na čelu naše četice, prikorakal na sedlo. Po obveznem slikanju in opazovanju visokih gora povsod naokoli se počasi vendarle spustimo na drugo stran. Sestop se vleče kot pasja čreva in nikakor mu ne vidim konca. Konec etape predstavlja Muktinakh oziroma Maštaluk po Čečensko. O tej vasici smo veliko slišali in mogoče tudi zato več pričakovali, češ da tam gori sveti ogenj, da ga krasijo samostani ipd. Nič od naštetega bojda ni bilo posebej ganljivo, sam pa se mnenju težko z gotovostjo pridružim, saj sem namesto ogleda imenovanih posebnosti rajši užival ob kuhanih jajcih, kruhu ter srebanju Fante - ali bolje rečeno nekemu približku le-te.

Pot nas od Muktinaka v enem zamahu vodi do Jomsoma. No skoraj - ustavimo se še v Kagbeniju, vasici na meji s pokrajino Mustang. Slednja je zaprta za tujce oziroma je za vstop v pokrajino potrebno posebno (drago) dovoljenje. Jomsom je torej naša končna postaja ter cilj in obenem nekako največja vas na tej strani trekinga okrog Annapurn. Premorejo celo letališče, s katerega prihodnji dan poletimo nazaj v civilizacijo, v Pokhro. Še pred tem preživimo pester dan v Jomsomu in njegovi neposredni bližini, si ogledujemo velikansko vojaško ozemlje, na katerem stojijo male barake, bunkerji in ostala vojaška nebodigatreba infrastruktura. Ko me čuvaji s povišanim glasom pred vhodom opozorijo, da naj nemudoma pospravim kamero, se mi vojska in vse s tem povezano še bolj zagabi. Zlasti pa, če je to v hribih, kjer vlada mir in tišina, in kjer človek opazuje naravo, gore ter pokrajino.

Zjutraj vstanemo že zgodaj, saj ne želimo zamuditi letala. Z našim sirdarjem Prakašem, ki prav tako leti z nami, po zajtrku znosimo opremo do letališča. Letališka zgradba je zelo osnovna. Najbolj zanimiv pa je tako imenovani »security-check«. Tabla kaže, da naj zavijem desno, a na desni vidim samo vhod v stranišče. A glej ga zlomka, ko se vrata odpro, v majhnem in slabo osvetljenem zaprtem prostoru stoji možiček, ki me vabi, da vstopim v njegove sobane, da me pretipa. Zadržano stopim naprej, odložim nahrbtnik in snemalno navlako in pregled se lahko prične. K sreči hitro opraviva, v sosednjem ženskem stranišču, pa so pregledi nekoliko bolj zamudni.

Ko zvemo, da je naše letalo pokvarjeno in da moramo počakati na drugega, manj pokvarjenega, smo vsi zelo veseli. Povrh vsega je let, ki naj bi ga imeli ob 07:00, v končni fazi premaknjen na 10:30, ko končno pade ukaz, da se lahko vkrcamo na letalo. Sicer sem relativno veliko v zraku in po letalih, vendar priznam, da se s tako majhnim in poskočnim letalom še nisem vozil. Najbolj sem bil seveda navdušen nad ptičjo perspektivo, s katere sem lahko od blizu opazoval mogočne himalajske vrhove, a me tudi tresenje in skakanje ni pustilo ravnodušnega. Velika turbulenca in majhno letalo je kot kaže pravi recept za divji disko ples iz sedemdesetih oziroma ježo na podivjanem biku.

Pokara

Pokhra je veliko mesto, a bojda ne pretirano podobno Katmanduju. Kolikor sem sam videl obeh, je res tako. Obenem Pokhra predstavlja tudi priljubljeno turistično mesto za Nepalce. Najbolj zanimiv je bil seveda hotel v katerem nam je bilo dano spati. Po tem, ko so potrebovali kakšnih 50 minut za pripravo ocvrtih jajc za zajtrk, so v naslednjih dveh urah pripravljali sobe. Predvsem je priprava vključevala veliko močnih kemičnih čistil, gromozanski sesalec in napravo za odmašitev stranišč. Uporabljeni rekviziti in pretečeni čas so le potrdili naše dvome, da v tem hotelu že dolgo ni bilo nikogar. Z Džanijem dobiva sobo s pogledom na prometno cesto in zmedene postavne krave, ki tavajo po njej. Najprej se lotim dodatne dekontaminacije in posteljo odmaknem od stene. Delam se, da ne vidim vsega kar panično gomazi na vse konce. Nič čudnega, saj ubogih insektov že nekaj let ni nadlegoval nihče. Po 26 rjavih (in ne rdečih) zmazkih na stenah, ki ostanejo kot posledica mojega sankcioniranja težav s komarji, pa gre sklepati, da tudi insekti že dolgo niso nikogar nadlegovali. Kar vidim in celo slišim jih, lačne komarje, kako že komaj čakajo, da pade mrak in začnejo svoj krvavi obed. »Jok brate, odpade!« si rečem in v roke vzamem jedilni list. Ker na njem izbira ni ravno pestra, se odločim, da jo dopolnim s komarji-ala-stena in čez 10 minut je vseh 26 komarjev delno na steni, delno na jedilnem listu za prihodnje goste, ki tako ali tako pridejo šele čez 324 dni. Nekako se enemu komarju vseeno uspe izmuzniti in me sredi noči zbudi s svojimi značilnimi visokimi frekvencami. K sreči mu je bil bodisi zaradi daljše neuporabe zarjavel vrtalni strojček ali pa ga je odvrnila najina gosta kri.

Počasi se naša avantura zaključuje. V zadnjih odstavkih sem malo pohitel, temu primerno pa je padla kvaliteta pisanja, vendar je doživetje, kot je Himalaja in zlasti tisti bolj prvobitni del, nemogoče opisati na zgolj nekaj tipkanih straneh. Zgodbic in pripetljajev je najbrž celo dovolj, da bi napisal tanjšo knjižico, a mislim, da bo zaenkrat ostalo zgolj pri reportaži.

Naj se še zahvalim vsem soudeležencem, da so prenašali moje konstantno teženje s snemanjem in kamero, za vse tablete, atomske bombe in ostala zdravila, da sem hitreje pregnal bakterije, ki so razgrajale po mojem želodcu ter nenazadnje za dobro družbo.

Ker pravijo, da fotografija pove več kakor tisoč besed, je prav, da počasi dokončno zaključim in vas povabim na kakšno izmed projekcij. Še bolje pa bo, da si ogledate film, za katerega podobno pravijo, da pove več kakor tisoč fotografij.

Premiera filma "Manaslu" bo v ponedeljek, 8.januarja ob 19:00, v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani.

Vabljeni!

Tekst: Anže Čokl, Freeapproved Team
Fotografije: Rok Vodišek in Anže Čokl

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...