V petek sva s Primožem prvič plezala skupaj. Izbrala sva Špikovo steno in na jutranjem-nočnem dostopu iz Martuljka sva se šele dokončno odločila, da greva na vrh po Direktni smeri. Oba sva bila prvič v tej steni tako, da sva na začetku še raziskovala dostop do Dibonove police. Do Zelene glave je šlo brez težav - sprva po grabnu med spranimi balvani in višje po bolj zaraščenem in deloma tudi krušljivem terenu. Iz Zelene glave sva nadaljevala po razu v kamine, ki so se na koncu končali s previsom, nama pa je prvič svetil vprašaj nad glavo. Za izstop iz kamina levo na raz sva nato izbrala vsak svojo varianto. Še malo in že sva bila na Dibonovi polici, kjer sva zagledala dva klina, napravila prvo varovališče in se tudi navezala na vrv. Leva varianta Direktne smeri je izgledala na začetku zelo podrto, zato sva se odločila za desno originalno, ki je bila v začetku tudi krušljiva, a višje se je skala hitro izboljšala. Po treh raztežajih lažjega plezanja sva prišla do gruščnatega grabna, ki se spet končuje s previsnima kaminoma. Tam sem zavil levo kar direktno na raz in ne okrog raza, kot gre očitno originalna smer, tako sva sicer skoraj preskočila en raztežaj sem pa zato na sidrišču visel v steni, ker mi je do originalnega zmanjkalo nekaj metrov vrvi. Raztežaj višje sva prišla v zajedo, kjer je bilo plezanje najtežje in najlepše hkrati. Nad zajedo sva potegnila še bonus raztežaj direktno do okna, kjer sva se razvezala. Na vrhu sva bila malo pred tretjo popoldan, v bistvu malo prekmalu, saj naju je čakal še sestop čez Kačji graben v najhujši popoldanski pripeki. Prava odrešitev je bil na koncu skok v ledeno mrzlo Pišnico. Ker sva zjutraj pustila en avto pri mostu čez Pišnico, drugega pa v Martuljku je bila s tem tura po 14 urah tudi praktično zaključena.
