Še pred odhodom sem vedel, da je plezanje Ledinskih slapov ob iztekajoči zimi slaba ideja. Napovedane temperature niso obetale preveč, a smo vseeno želeli izkoristiti iztekajoče zimske dni. Po dveh z ledom slabih in snegom dobrih sezonah je letošnja v bistvu še slabša - snega zelo malo, ledu pa razen teh nekaj standardnih - bolj ali manj vsako leto zamrznjenih slapov - enako slaba. Ledinska slapova sem nazadnje lezel pred skoraj 10 leti in tako se mi je zdelo, da bi znala biti avantura lepa. In smo šli. Bedaki brez smuči smo takoj, ko smo stopili z zratrakirane ceste, do kolen in preko zagljivili v sneg. Dostop je tako trajal trikrat dlje, kot smo želeli. Dva pametna možaka pred nami sta bila uporabila smuči in ob našem dostopu ravno izplezala iz najtežjega dela Spodnjega Ledinca. Navlekli smo kovačijo nase in se zapičili v led. Spodnji raztežaj se nam je zdel izrazito slab, led pomešan s svežim snegom in tanka skorja, ki ni držala cepinov suvereno, prste nog pa si lahko zaril do sredine podplata. Ta težji raztežaj je bil precej lažji kot se ga spominjam izpred mnogo let, a je vseeno poskrbel, da si se orosil. Najprej zato, ker je čez slap iz minute v minuto bolj teklo, potem pa seveda še zaradi 163 zgibov, kolikor jih narediš, da primotikaš preko bolj ali manj vertikalnega slapu. Pozno februarsko sonce in pošiljke drobirja pomešanega s snegom, pozneje ob spustu po vrvi pa tudi čisto pravih plazov, so nam na vrhu Spodnjega namignili, da bo Zgornji Ledinec čakal naslednjo sezono in da se je modro pobrati čimpreje. Z dvema dolgima spustoma po vrvi smo se spustili v vznožje, obakrat smo naredili spust na dvojni abolakov. Skupaj 8 sirovih lukenj in dva dolga prusika. Ob spuščanju po vrvi čez najtežji del, so ravno plezali še trije, ki so doživeli srečno zgodbo in se takoj zatem pridružili našemu spustu. Na sestopu v dolino so grmeli plazovi iz bolj ali manj vseh prisojnih sten, tudi čez grapo, po kateri se dostopi in sestopi. Slap je bil v času, ko smo se vračali po dolini že obisijan s soncem in so mu za varno pležo verjetno šteti dnevi. Dan je bil kičast in lep, kot vselej v deželi Karničarjev na Jezerskem. Ko uredim in pripravim pa obširnejši zapis s fotogalerijo tukaj.
