V začetku februarja, ko so napovedi v domovini obljubljale nezaslišane količine snega, smo se odločili pobegniti na varno v tople kraje. Gran Canaria je bila glede na ugodne letalske karte in ugodne temperature primerna izbira. Tja smo se podali v družinskem krogu: sestra in dva brata. Prvih nekaj dni smo preživeli v prijetno bohemskem hostlu v glavnem mestu Las Palmas, naredili ekskurzijo okrog otoka z avtom, obiskali tovarno ruma (menda največjo v Evropi), ob večerih pa smo jedli tapase in se nacejali s pivom. Na otoku zelo resno jemljejo pustni karneval, ki traja kar tri tedne in smo mu bili priča vsak dan – enkrat skupinske maske, drugič otroci, tretjič transvestiti in tako naprej. Nekje med prtljago se je znašlo tudi moje kolo in tako sem v bližnji okolici mesta eno malenkost celo kolesaril, večje upe pa polagal na kasnejše bivanje v notranjosti otoka. Z zelo prijetnega, zelenega, a malenkost preveč oblačnega severa smo se za en teden preselili na jug v Maspalomas, kjer smo za nekaj dni padli v depresijo ob pogledu na množični turizem s hordami nemških upokojencev in s pozidanim vsakim kvadratnim centimetrom površine – apartmaji, hoteli, bazeni, lunaparki, akvaparki, nakupovalni centri in restavracije…nekako tako, kot bi ljubljanski BTC preselil v bližino morja. Temperatura je bila kakšno stopinjo višja kot na severu, več smo imeli tudi sonca in tako smo si ob kolesarskih izletih v notranjost otoka, tekanju po sipinah in zganjanju norčij na lepi plaži hitro popravili razpoloženje. Kakšenkrat so nas oči zapekle edino ob pogledu na sedemdesetletne nudiste na plaži, ki so igrali odbojko. Teden je kar prehitro minil, mi pa smo bili že na poti v notranjost otoka, v vasico Artenara na nadmorski višini 1250 m. Tam se nahaja prav poseben hostel – El Warung Cave hostel in je tako kot velik del bivališč v vasi izkopan v vulkanski tuf. Kljub zunanji temperaturi, ki je bila ponoči okrog 5°C, smo na razkošnih pogradih spali na toplem kot dojenčki – v jami je stalna temperatura med 15°C in 20°C, k dobremu spancu pa je verjetno pripomogla tudi utrujenost zaradi dnevnih aktivnosti. V katerokoli smer si se obrnil, si dobesedno dva koraka od hostla naletel na odlično označene poti, po katerih smo pešačili in kolesarili – vsekakor je omembe vreden spust z najvišjega vrha Pico de las Nieves (1949 m) vse do morja, kjer se ti na vrhu lahko kljub dolgim rokavicam povsem po zimsko zanohta, ob koncu spusta pa se vržeš v sicer hladen Atlantik. Če dodam še kičaste sončne vzhode in zahode, vsakodnevno mavrico , odlično hrano v vasi, popoln mir in minimalno število turistov, potem je jasno, da smo hoteli ostati kar tam. A ker je vsega lepega enkrat konec, smo po dveh tednih tudi mi sklenili svojo odisejado po otoku, še enkrat prespali pri prijateljih v hostlu v Las Palmasu in odleteli domov…do naslednjič!
