Daljše obdobje poscanega vremena je botrovalo odločitvi, da je treba nadoknaditi manjko svežega zraka ter v gorah preživetih dni.
Po petku, ki je služil kot antidepresiv zaradi pomanjkanja sonca, sva z Nežo v soboto našla najlepše obsijan vrh v Julijcih. Izkoristila sva šest dni staro gaz naših sotrpinov na Vrtaško Sleme (muchas gracias) in ves čas občudovala igro vetra, meglic in sonca nad dolino Vrat.
Nedelja je bila rezervirana za eno izmed obljub, ki dela dolg. Jaka je dobil enodnevno odpustnico in sva šla pogledat greben čez Dolge Stene na Grinto. V dvajset metrski vidljivosti sva ga nekako našla, ob tem pa se prepričala, da je lahko, kljub visokim temperaturam v dolini, nad 2k tudi zelo zelo zimsko.
