V nedeljo smo za prvo turo pohodniške sekcije izbrali Kepo. Prvotni plan je bil sicer po markirani planinski poti iz Belce, vendar je Bor samoiniciativno prevzel pobudo in že v samem štartu zavil drugam. Sprva smo grizli v strmi klanec po blatni gozdni vleki, ki se je kakšnih 300 višincev višje odrezano končala. Po kratkem posvetu, da očitno res nismo na markirani poti, smo pot nadaljevali po stezici, ki je vodila čez gozd. Z veliko domišlije bi temu res lahko rekli tudi pot, tako da je bila potrebna kar dobra orientacija za napredovanje. Boju z macesni in borovci so sledila zoprna drseča melišča, in krušjivi skalni prehodi. Strmina do vrha ni popustila in tudi sledi o markirani poti ni bilo, tako da je bil Bor večkrat deležen grdih pogledov nežnejšega spola. Še zadnji boji z ruševjem so poskrbeli za dokončno popraskane goleni nato pa dolga strma flanka naravnost na vrh. Ko smo vsi pojedli svoj sendvič, smo se strinjali da je za nami super izkušnja, še bolj pa smo se veselili sestopa po normalki - “prava avtocesta”. Tura vsekakor velja za orientacijsko zahteven pristop, primeren za izkušene gornike.
