Triglav v mesečini

Nekaj posebnega je pohajati po zasneženih hribih v soju polne lune. Škrtanje snega, škripanje srenačev, zavijanje vetra in nočni razgledi na srebrno obarvane vršace…
Že v mraku sva se z Deanom pripeljala v Krmo in na smučeh oddrsala navzgor. Kar precej sva se namučila zaradi bolj slabe špure, pomzrnjenega snega - in trmoglavega vztrajanja na smučeh vse do vrha! Tako sva se zvečer v mrzli koči hitro zavila v spalke in odsanjala tistih nekaj ur.
Še v temi sva se odpravila v vetrovno noč in se še vedno v soju lune povzpela na vrh. Razmere so kar optimalne, le veter nama je malo nagajal pa tudi to sva kmalu pozabila, ko sva dočakala sonce, ki je obarvalo vhove vse naokoli...
Potem pa počasi navzdol, srečala sva ogromno ljudi, čeprav smo sredi tedna. A vrh sva imela takrat samo zase! Na Kredarici sva pozajtrkovala, saj se nama ni mudilo. Kljub temu sva odmučala prezgodaj, saj je bilo še pretrdo (morda je tudi veter prispeval svoje), nižje pa je snega hitro premalo. Iskala sva prehode, vmes malo zašla, se prebijala čez goščavo, se mučila in trmasto vztrajala vse do gozda, nato pa končno obupala in sestopila zadnje pol ure rajši peš.
Skratka, naporen vzpon, naporna smuka, a važno je dobro izkoristiti dan (in noč). Do naslednjič pa upamo na novo oblino pošiljko snega!
Objava tudi na blogu.

Komentarji

comments powered by Disqus
Oceni sliko:
Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...