V petek popoldne sva se z Ano odpravili proti Okrešelju. Pri koči sva odložili vso dodatno opremo iz se z osvežujoče lahkimi ruzaki obrnili proti Kamniškemu sedlu in Brani. Z zadnjimi sončnimi žarki sva sestopili nazaj do Okrešlja in padli v posteljo. Ob ne preveč humani uri je na Okrešelj pritekel še Bor, naju oprtal s štriki in nateral proti Turskemu žlebu. V planu je bila Vzhodna smer v Mali Rinki (IV/III, 350 m). Začetki so bili kar obetavni, pred nami je bila samo ena naveza in nebo brez oblačka. Že na prvem štantu so se vrvi začele križati še z dvema navezama, na tretjem štantu pa je bilo navez že pet. Gromozanska gužva v smeri je povzročila kar nekaj letečih skal in slabe volje, predvsem pa naju je z Ano napolnila z adrenalinom. Pri votlini so bili v smeri kozorogi, ki brez slabe vesti na nas prožili kamenje. Ravno ko se nam je zazdelo, da smo kozoroge prepodili se je iz vrha stene vsula cela kanonada skal, velikosti jabolka in moram reči, da smo imeli srečo, da smo jo odnesli samo z praskami na čeladah! Strmina skozi celotno smer le redko popusti, najlepši in najbolj razgledni raztežaji pa so šele na koncu. Z Ano se nama je kar smejalo ko sva si sezuli plezalke in si na vrhu privoščili malico. Med sestopom čez Turski žleb smo kljub utrujenosti že kovali nove plezalne plane – če ne prej, v Dolomitih :)
