Vreme se je prejšnji teden končno malo zresnilo pa sva šli. Z Vršiča sva se zapodili v breg in preizkusili zajle in kline na Kopiščarjevi do Prisanka, nato pa po prekrasni Jubilejni dosegli Škrbino in vmes srečali nadvse simpatično sedemdesetletno Italijanko Valerio (ki je šla btw naslednji dan na Jalovec - alajivera, me zanima, do kam bomo mi pri teh letih segli) ter prestrašene, neizkušene in neuke Čehe (ta nesrečni narod si res zasluži to ime). Potem pa po policah in šodru na nadvse razgledni Razor. No, ne za naju, saj naju je ovila megla, jezo pa oprala ploha. In po 12ih urah potepanja končno zaslužen spanec na Kriških podih. Naslednji dan, upajoč na obljubljeno jasnino, pa najprej na Bovški Gamsovec pa dol na Luknjo in čez Plemenice (spet mimo vrste sestopajočih Čehov s strahom v očeh) do vratc pod Triglavom. In, surprise, surprise, cel dan brez pogleda na očaka, še stena se je komaj kaj odkrila. Potem pa na Dolič na radler, ki nama je dal energije za čez Hribarice in končno do Prehodavcev, kjer sva pred Odmevi popadali v posteljo. Lep sončni zahod je obetal čudovit naslednji dan na grebenski poti čez Lepo Špičje. Vraga, wrong again. Že ob osmih zjutraj so na Primorskem začeli kuhati meglo in oblake in jih pošiljati nam tja gor. Ampak je bilo vseeno prelepo, čudovito, nepozabno in neponovljivo. Sestop do Savice je bil pač pričakovano utrujajoč, tu ni kaj pisati. Facit: enkratna tura za gorske uživače, polna spomladanskega cvetja, divjadi, tudi samote in lepih razgledov. Še bo treba iti...
Spisala: Maruša, fotke so od obeh.
