Situacija je nanesla, da sva se v petek zarana z Đanijem sama pripeljala v dolino Malte z neskromnim planom, da v enem dnevu naskočiva Hochalmspitze in greva domov. Ob sedmih jo iz doline mahneva v hosto, ki je od spodaj izgledala snežno zelo osiromašena, vendar se je izkazalo drugače. S krajšimi prekinitvami sva na smučkah drsala skoraj celo pot do Villacher Hütte in naprej. Ker sva bila oba prvič v teh koncih sva seveda tradicionalno ubrala bližnjico in zgrešila smer ter porabila precej časa in energije za vrnitev v pravo špuro. Druga polovica, od nekaj več kot 2100 višincev ki jih ima tura, je manj adrenalinska. V bistvu od vznožja do vrha ledenika ne narediš niti enega obrata in po dveh urah in 1200 višincih hoje naravnost sva bila oba enotnega mnenja, da jutri ne bi šla še enkrat gor. Smučke pustiva malo pod vrhom, poplezava do štampiljke, škljoc, škljoc in že vriskajoč drviva po prostranem ledeniku v dolino. Na ledeniku so bile razmere odlične, če ne celo malce pretrde, spodaj pa je lepo odjenjana zgornja plast poskrbela za uživaške zavoje. Takšne razmere in količine snega kot sva jih imela so običajne za junij, vendar letos ne gre čakati nanj.
