Že kar tradicionalno smo se za prvonovembrske praznike odpravili v Paklenico, meko vseh plezalcev. Da vsaj en dan ne bi plezali v gužvi, se nas je nekaj odpravilo že v četrtek in med zagretim razglabljanjem, kaj vse bomo preplezali, smo kakšnih 40 km iz Zagreba ugotovili, da se namesto proti Paklenici, vozimo proti Beogradu. Pa smo spili pivce za živce, obrnili žabico in se po več kot 6 urni odiseadi, končno znašli na cilju.
Prvi dan nam je zgodnje vstajanje delalo nekaj preglavic, a smo se kar hitro znašli pred vstopom v našo prvo večraztežajko Piksi&Diksi (5a), kjer smo tudi »razdevičili« Ruti. Preplezali smo jo za šalo, potem pa nas je čakal še dokaj adrenalinski sestop. Z Ruti sva jo malček utrujeni nato mahnili na obalo, sprobat temperaturo morja, Đero in Gogi pa pogumno napast še Diagonalko (6a+). Po tri-urnem plezanju sta odprla sezono nočnih sestopov in med abzajlom zgubila/najdla dva reversa in čelko.
Zvečer se nam je pridružil še preostanek ekipe oz. novih 30 FAT-ovcev in plani za naslednje dni so bili narejeni. Z Bambijem sva pod okrilje vzela Kajo in Ruti in padel je Tinin smjer (4b). Ker je po začetnih planih Celjski stup odpadel, sva se z Ruti pridružili Primožu in Marjetki v Šaleški, ki je v starem vodničku ocenjena s 4c, a smo po prvem raztežaju vsi štirje obrnili in tudi ta projekt je prdpadel.
Zvečer smo se spet vsi zbrali v glavnem štabu in ne vem iz kakih razlogov so za naslednji dan nastale same trojne naveze. Ker nam Šaleški ni dal miru (vmes sem izvedela, da je po novem ocenjen s 5a), je Gogi vzel mene in Kajo, Primož Marjeto in spet smo jo mahnili na Aniča Kuk. Pa nam očitno ta smer res ni bila naklonjena. Primož je zopet obrnil na istem mestu, kot dan prej. Mi trije smo vztrajali naprej in Gogi je suvereno vpel drugi raztežaj (prečko), meni in Kaji pa se je zataknilo in tako se je začelo naše tri urno reševanje. S Kajo sva namreč ostali prepleteni nekaj centimetrov pod prečko in med tem ko sva se drli Gogiju, naj malo popusti štrik, ga je ta še bolj zategoval. Kmalu sem opazila, da je pod smerjo čedalje večje občinstvo in sledila je komunikacija stena-tla-stena, abzajl iz drugega raztežaja, tek po steni, vlečenje zataknjene vrvi, zopet abzajl in končno po treh urah, trda tla.
Jaz sem imela za ta dan dovolj, Gogi in Kaja sta nadaljevala s frikanjem, Primož in Marjeta pa sta se namenila v Akademsko, kamor jima je sledil tudi Bambi z Ruti in Tanjo. Ker jih ob osmih zvečer še ni bilo nazaj, me je začelo že pošteno skrbeti, še najbolj za Ruti, saj sem se spomnila na mojo prvo večraztežajko z nočnim sestopom v Pakli. Končno smo ob 9ih dobili SMS od Primoža, naj ju pride nekdo iskat. V upanju, da bodo kmalu prišli tudi Bambi in bejbi, smo se še kakšne pol ure zadržali v kanjonu in se nato še bolj zaskrbljeni vrnili nazaj. Ob enajstih zvečer smo se še enkrat odpravili v Paklo in ko sem vse tri žive in zdrave ter nasmejane, zagledala ob avtu, se mi je odvalila ogromna skala s srca, še posebej potem, ko sem slišala Rutino izjavo leta: »če so me prvi dan razdevičili, so me pa danes pošteno pojebali!«
V ponedeljek smo v dveh trojnih navezah napadli Danajo (5b), ki je bila meni najlepša smer v Pakli in po enournem uživanju v plezariji, nas je na vrhu pričakala gneča (kakšnih 15 ljudi), ki je čakala na abzajl. Vmes smo opazovali še helikoptrsko reševalno akcijo slovenskega plezalca (upam, da bo čim hitreje okreval!). Po dveh urah nam je končno ratalo nardit 80 metrski abzajl in pred nami je bil še zadnji večer.
Žal je vse prehitro prišel tudi torek, naš zadnji dan. Z Đerotom in Ruti smo preplezali Celjski stup (5a), se posončili na vrhu, za konec pa sem se še pošteno navila na 6a in vsi zadovoljni smo spakirali, se najedli v Degeniji in jo mahnili proti Ljubljani.
Družba je bila odlična, plezarija je bila super, nihče se ni poškodoval in definitivno se bomo v Paklo še vrnili.
PS: . Smo pa z Gogijem in Kajo postali zelo znani po celem kanjonu, saj so povsod govorili o tem, kako so se trije reševali iz Šaleške.
