Kralj Triglav si je s svojim mogočnim obzidjem očitno dovolj zavaroval kraljestvo, da je ob sebi obdržal samo skromne vazale, svojo vojsko pa je pod vodstvom Škrlatice poslal proti severu. V divjem, od ljudi odmaknjenem svetu, so si ustvarili svoj tabor in strumno drug ob drugem skrbijo, da v njihovo nedrje pridejo samo izbrani. Tja vodi le skromno število poti, pa še te so večinoma neoznačene.
Tako se je zgodilo, da sem ono nedeljo pot zastavil iz Poldovega rovta proti Velikemu Oltarju. Običajni poti, ki vodi preko obsežnih melišč proti Bivaku II sem se ognil po desni in se usmeril proti Brinovi glavi. Odločitev se je že po nekaj minutah izkazala za pravilno, saj je mehka gozdna pot kar sama vabila proti višavam. Za mojim hrbtom je vsak trenutek bolj rastla veličastna kulisa Stene, ki so ji družbo delali še Stenar, Cmir in zadaj vedno nastopaška Rjavina. Tako sem prispel do velikanskega melišča, ki je ponujal logičen a mukotrpen vzpon. Ker pa mi ni bilo do njega sem se po brezpotju podal pod severovzhodno ostenje Šplevte in si v travah preko manjših skokov priboril sedlo med Dovškim Križem in Šplevto. Do vrha slednje je bilo le še nekaj korakov. Od tam se je tudi jasno pokazala stena pod Oltarjem, ki preprečuje direktni pristop. Tako sem se usmeril bolj desno, po melišču dosegel ostenja grebena in po policah v lažjem plezanju prišel na sedlo Grlo. Nadaljevanje je bilo vse prej kot prijetno, saj se je Oltar zavaroval s silno krušljivo kamnino. Številne razpoke, majavi oprimki in stopi, zaviti prehodi, so začinjeni s šodrom in potrebna je kar največja pazljivost, da čevelj sledi misli. Tik pod vrhom se skale postavijo pokonci, a so zaradi svoje kompaktnosti pravi obliž v primerjavi z žalostjo spodaj. Na vrhu sem srečal prve ljudi tisti dan in razgled… razgled da ga vikaš. Kamorkoli seže pogled same gore. Gore sestavljene iz številnih stolpičev, globoki prepadi, ki jemljejo dih še višine vajenemu človeku. Tu gori še planinska kavka redko zaide.
A vsega lepega je enkrat konec in tako sem moral tudi sam ponovno v šodrast svet, ki pa je bil tokrat še popestren s številnim padajočim kamenjem, ki sta ga prožila neprevidna gornika. Tako sta v meni zbudila silno željo po hitrem spustu do melišča od koder ni bilo več daleč do Bivaka II. Kakšna urica spanja v travi in že je sledil spust od bivaka po melišču v dolino. Zanj lahko zapišem predvsem, da je zelooo dooolgo.
Časovnice:
Poldov rovt-Šplevta 2:20,
Šplevta-Oltar 1:30,
Oltar-Bivak II 1:10,
Bivak II-Poldov rovt 1:10
