Velike načrte po osvajanju ene izmed klasik v STeni so nam za soboto prekrižala opozorila , češ , da se pričakuje naval ekvivalenten obiska ,,štantov s kuhanim vinom'' v beli Ljubljani za časa božičnih praznikov.
Po nič kaj um utrujajočem ( k'r na hitr ) razmisleku , smo se v lepem jutru odpeljali na Ljubelj in s svojim obiskom počastili ( in onečastili ) steno gospoda barona Borna.
Ker je pred mnogo leti omenjeni gospod dal izvotliti živo skalo , je tam nastal krasen rov , ki ima na svoji sredini, glej ga zlomka , celo okno. Da je stvar še zanimivejša je prvi ,,štant'' ravno pri tem oknu in zategadelj se plezalec , ki tam ,,zihra'' svoje ,,kamarate'', v očeh mimoidočih planincev spremeni v zanimivost tipa ,,otoček sredi jezera ali pa un ta kriv stolp u Pisi - pa te fore'' , če bi mel klobuk bi ga dal na tla , pa bi zihr kej padl.
Kakorkoli , naskakovana Smrketa se na tej točki prelevi v dominantno fatalno žensko , ki ti pove kako bo , in to je - zaj..ano. V tretjem raztežaju počasi začne pojemati njena moč in do vrha smeri ti v ušesih odzvanja njeno Smrkalno petje – ti dam, ti dam , ti dam…do konca.
Dan je bil še mlad , sestop kratek in kmalu smo spet pod steno z namenom ,,zategniti'' še Malega Janca , tokrat je Roku dodeljena čast povesti naju preko stene .
Smer razen drugega raztežaja ponuja solidno skalo in uživanja polno plezanje. Občasno ali po potrebi ga je nujno potrebno začiniti z vriskanjem, žvižganjem, petjem in dretjem.
Še enkrat ,,trčečim korakom'' zapustimo vrh in…že smo pri naših ,,rukzakih''. Da tudi Aleš potegne enkrat z mesta prvi …evo nas spet v steni…tokrat le do okna , saj nas močan vonj po pijači bogov(zračni tokovi v tem času nosijo neverjetno izrazit vonj in zelo alergeno pivsko pršico) enostavno prisilil v izstop iz smeri ter beg do rešilnega centra , kjer so nam postregli lepo ohlajenega s čvrsto peno….
Za vse popačenke v besedilu zgoraj se opravičujem ,saj sem pisal v afektu.
