Z Rokom sva se včeraj podala v zahodno Triglavsko steno. Rok si je izbral Tržaško smer. Mene je sicer bolj mikala Wisiakova, kjer pa se ja na vstop ravno pripravljala naveza pred nama in sva se potem odločila kar za Tržaško.
Po nekaj raztežajih sva spoznala zakaj je ta smer bolj redko obiskana. Že spodnje štirice so kar konkretne, naklinjena pa bolj ali manj le varovališča. Ko sva priplezala do petic v osrednjem delu mi je Rok prepustil vodstvo. Lahko samo rečem, da si moker masten kamin skozi preduh zasluži bolj pošteno oceno kot jo navajajo v literaturi. Tudi sicer je opis precej skop in nenatančen, k sreči pa orientacija ni zelo težavna.
Na stičišču z Wisiakovo smerjo sva padla v ''kolono'' dveh navez pred nama, ki sta se potem odločili vsaka za svoj izstop. Midva sva sprva sledila originalnemu položnemu izstopu Tržaške smeri desno po policah, ki pa je bil zaradi naloženega kamenja in krušljivosti kar zoprn. Ko pa je začelo še rahlo rositi sva raje obrnila ne levi izstop po Wisiakovi smeri. Ta je sicer bolj strm in sestop potem je daljši, a še vedno je lepše plezat navzgor, kot tipat gor in dol po mokrih naloženih policah.
Do izstopa na Plamenice (600m stene) sva potrebovala skoraj deset ur, vendar dostojno varovanje v krušljivem in mokrem terenu te smeri kar zahteva svoj čas.
