Na dan praznovanja smrti največjega slovenskega poeta smo se TTS11-jevci in pridruženi tovariši ob nekoliko nekulturno-jutranji uri zbrali ob vznožju velikanke. Nataknili pse na smuči in smuči na pancerje in pancerje na noge ter oddrsali po mrzli senčni tamarski dolini zlato osvetljenemu cilju Kotovega sedla naproti. Ravninski začetek nas je ravno prav ogrel da smo švignili mimo koče in zarezali v strmino. Kaj kmalu smo spoznali, da robniki niso kos pomrznjenemu in strmemu pobočju, in v naslednjih dveh urah dodobra spoznali pomen serenačev, tehnično izpilil in natrenirali obrate, preizkusili natikanje derez, ko je zmanjkalo varnih stopnic (beri ko je zavelel tovariš Boto) oz. ko se je strmina vsaj malo unesla in smo smučke lahko varno nataknili na ruzak. Pri tem zadnjem dejanju smo dobili tudi odgovor, kaj bi se lahko zgodilo, če na tej neizprosni strmini brez kontrole padeš in se ne moreš ustaviti – poskakujoča čelada je kaj kmalu izginila izpred oči. Pri vsem tem smo se dodobra nadihali svežega gorskega zraka, v strahospoštovanju pogledovali proti Ozebniku in bolj izkušenim tovarišem, ki so šli preizkusit sneg tam, in se povrhu še izogibali drvečim kepam snega. Nenazadnje smo le prestopili mejo sence in v soncu z lahkoto podrsali še nekaj smučine do balvana pod Kotovim sedlom. Zavoljo zadihanih sodrugov, ki so žulili dereze in cepin, je padla odločitev, da pri balvanu tudi zaključimo pot navzgor, obnovimo energetske zaloge z dobrotami iz nahrbtnika in jo odsmučamo/odbordamo navzdol. Smuka navzdol je bila res fenomenalna, ves trud poplačan! Še pretresena čelada je zopet našla lastnika. Zavoljo komentarjev izkušenega tovariša, da takih idealna razmer pa res ne bomo imeli pogosto, smo se skoraj odpravili še enkrat navzgor. A tovariš Boto se ni dal. Pri koči v Tamarju je dovolil le kratek postanek za dotok in odtok tekočin in že smo se pognali po široki poti mestoma polni sprehajalcev do našega izhodišča. Bilo je super, tako super, da nismo mogli kar naravnost domov in smo »pri spomeniku« še načrpali nekaj hranilnega v želodčke in si obljubili da uženemo še kakšno takšno.
