Nekaj je o naši prvonovembrski Paklenici napisal že Sandi, ampak bom vseeno dodala zraven še svoj lonček.
Te dni je namreč minila prva obletnica, kar sem z Moniko v navezi doživela svoj pakleniški krst. S svojo mogočnostjo in kompaktno skalo, je Paklenica v meni pustila močan pečat in željo, da se tja vračam znova in znova.
Kljub zelo slabi vremenski napovedi, se nas je peščica odločila, da vseeno odrinemo v plezalno meko in ker je FAT znan predvsem po bratskem vzdušju, sva s Tatjano pod okrilje vzeli dva Tadejeva novinca, Marjetko in Primoža in ju "vpeljali" v skalnati svet večraztežajnih smeri.
Po uspešno osvojeni smeri Oprosti mi pape, kjer sta nam družbo delala še Matjaž in Bernarda, smo napadli še Severno rebro, kjer se je Primož izkazal za odličnega učenca(ali pa jaz za dobro učiteljico :)) in celotno smer tudi sam vpel, smo se v trdi temi spustili v dolino.
Zvečer smo ob kuhančku zamenjali naveze, in s Sandijem sva v nedeljo naskočila Centralni kamin, kjer sta nama za vrat dihala Grega in Maja.
Kljub izgubljenemu soft shell-u (zadnje čase zelo rada darujem plezalnim bogovom svojo opremo), je tokratni tabor odlično uspel, še posebej zato, ker so se vremenarji pošteno zmotili in smo zato uživali v lepem jesenskem vremenu in skoraj praznem kanjonu.
