Po neuspelem poskusu, ko nam je prvotno vreme zagodlo in bojazni zaradi aktualnih štrajkajočih obmejnih organov, nam je brez večjih zamud vendarle uspelo priti do Pakle. Medtem ko se je Tosja izobraževala z gorniškim leposlovjem in uživala v prisilnem izležavanju in občasnem martinčkanju, sva s Tomijem petkovo jutro izkoristila za naskok običajno oblegane Mosoraške (enkrat jo je pač treba splezati). Misleč, da bova v smeri sama, saj je na parkirišču bilo vsega skupaj le peščica avtomobilov, sva ob pogledu v smer bila prijetno presenečena. Dve navezi sta bili že v smeri in če se ne bi podvizala, bi naju prehiteli še severni sosedje. Gužvanje na štantu je privedlo, da smo čez čas složno izglasovali veto nad sicer konsenznim prehitevanjem in preostanek smeri plezali po pravilih službe. Časovno se je seveda zavleklo, vendar je v zameno sledilo nagradno večerno ne ravno toplo kopanje, s katerim si človek zbistri misli in duha.
Naslednji dan sva pakleniških triki ocen imela zadosti, zato je preostali čas minil v znamenju bolj lahkotnega, vendar uživaškega plezanja.
