Včeraj sva se z Blažem odpravila v Steno s kupom skic, saj sva nameravala plezati tisto, kar bo najbolj suho. Ker se je stena pod Skalaškim turncem vsa cedila, sva zavila pod zahodni del Triglavske severne stene in se odpravila v Ljubljansko smer (VI+, 700m). Seveda sva naletela na vse prej kot suho skalo, saj so bili začetni raztežaji zaradi mokre skale dodatno začinjeni. Potem je bila skala mokra samo še v strehah in previsih. Smer ima tako kot ostale smeri v zahodnem osrednjem delu Stene resen ambient, skala je povprečna (sva pričakovala boljšo), orientacija tudi ni od muh (v osrednjem delu sva plezala raztežaj tudi po Srebrnih stezah) kot celota pa je smer zaradi linije in resnosti stene lep cilj. Klinov je v najtežje ocenjenem delu smeri, prehodu čez veliko streho, veliko, drugje je pa treba zlesti tudi kak težji del z plahatajočo vrvjo med nogami. Sva pa imela v smeri elitno družbo, enega legendarnih italijanskih plezalcev, Roberta Mazzilisa, nam je znan predvsem po tem, da je kot prvi splezal povsem direktno linijo slovite Cozolinove zajede v Malem Koritniškem Mangartu, drugače pa avtor več sto prvenstevnih smeri v Alpah. Glede na to, da ima za sabo že več kot 30 letno plezalsko kariero je občudovanje lahkotnosti njegovega gibanja v skali res vrhunska predstava. Med plezanjem si prepeva, požvižgava in neprestano govori. Utihnil je pa samo takrat, ko so letele skale in ko je v detajlih vse kline popravljal, ker je "bentil", da so vsi klini slabo zabiti. Tako, da je bilo včerajšne plezanje kljub resnosti in težavnosti smeri, zelo družabnega značaja.
