Tokrat je bil na jedilniku Visoki Obir (2139m). Štart v Bad Eisenkappel, po mestoma strmi asfaltni Alpenstraße Hochobir do Eisenkappler Hütte na 1555m. Do tu sva uničila en višinski kilometer. Naprej zelo raznolik makadam, kjer je treba pogosto razjahati in odločno poriniti v hrib. Kot na kar nekaj zadnjih turah sva seveda tudi tu nosila. Se je pa zgodila prilika, ki je bila tako za mene kot za Edija nekaj povsem novega. Priznam, da nama je bilo kar malo nerodno. Ko sva korakala zadnje korake z bicikli na ramenih sva bila deležna iskrenega srčnega aplavza. Presenečenje, ki ga kolesar na taki višini doživi zelo redko. Prijazna gospa je pristopila in nama z močnim stiskom rok še čestitala. Super občutek in hvala slovenski ekipi za tako neverjetno podporo! Na spustu se ponudijo štirje scenariji. Prvi del sicer po grušču in živi skali je lepo vozen brez težav. Sledi pravi rock&roll do koče. Globoki skoki z zavitimi koreninami, ostre serpentine, nekaj skalovja. Ostalo nama je nekaj neodpeljanih odsekov, kar bo treba popravili ob naslednji rundi. Nato malo zoprno prečenje gore-dole po gozdu, vendar je tega malo in se splača potrpeti, ker šele to vodi do pravega veselja. Gozdna potka posipana z listjem in iglicami in lepo grifig predelano zemljo. Leti "k pr norcih"! Yeah!!! Al-in-all super tura, kjer se naštepa debelih 1600 višincev.
 |
| O-beer |