Vse se je začelo pred mnogimi leti. Kot je zame navadno me je tudi tedaj prijel nek "fleš" in sem se dva tedna pred Malim kraškim maratonom (MKM) odločil ga odteči. Tedaj sem brez priprav odtekel pol maraton, nato pa se en teden premikal kot robot ...
Tedanji dogodek ter njegovi "stranski učinki" :) so se mi prelili v kri in postali del mene. Tako se je vse začelo.
Leta so minila, lasje posiveli, kolena začela škripati, vseeno pa navdušenje, katerega prijateljici nisem znal razložiti, ko me je vprašala če sem na glavo padel, da plačujem za tekat, je ostalo.
Seveda navdušenje samo ljudi sredi zime ne spravi v teniske. Po drugi strani pa je januar skrajni čas, da povlečemo črto pod preteklim letom in si zadamo nove cilje. Moja suma je tako namignila, da sem morda med prazniki prevečkrat zašel po obiskih in pokušinah dobrot - beri: okrepil sem "enotno trebušno mišico" :)
Prišel je marec in z njim že tradicionalni tek Povežimo soline razpisan za 14. marca ob 11ih. Zbudil sem se že malo po šestih in kot se za računalničarja spodobi se spravil za računalnik :) Med enim in drugim "samo še to" je ura odzvonila devet preden sem se zavedal. Tako sem odhitel proti Strunjanu. Po srečnem spletu okoliščin sem hitro dobil številko in tudi prevoz na start v Sečoveljske soline. Tam sem opravil solinarski ritual sreče - met ščepca soli z desno roko preko desne rame in se začel ogrevati. Do enajstih se nas je zbralo okoli 2.000! Vzdušje je bilo fenomenalno, vreme odlično, glasba dobra - na kratko: če bi bilo bolje, bi bilo že patetično. Vse te občutke, energijo, itd. je težko opisati, je pa to tisto kar nas žene, da se vsakič znova udeležujemo množičnih tekaških in drugih rekreativnih prireditev.
Prehod akrobatskega letala nad balonom startne linije je zaznamoval start deset kilometrskega teka. Že po dveh kilometrih so bile postavljene prve stojnice z istrskimi dobrotami. Takih stojnic je bilo kar nekaj po celi terasi teka. Vseeno sem uspel se disciplinirati in z velikim cmokom v ustih se jih izognil. V cilj sem pritekel 244. v 43 minutah in 1 sekundi s povprečnim pulzom 171 - čisto spodoben rezultat!
Seveda po teku ni mogel manjkati krožnih bubičev in drugih dobrot.
Teden kasneje se je v ne tako naklonjenem vremenu zgodil tudi Mali kraški maraton s startom ob 11ih izpred športne dvorane v Sežani. Kot večino slovenskih tekov je tudi tega zaznamovala prekratka startna linija. Tako sem samo za prestop startne linije porabil skoraj dve minuti in pol. Vseeno se nisem pustil motiti in se začel prebijati med tekači. To mi je po eni strani dalo zagona saj sem prvo polovico proge vsake toliko koga prehitel.
Slovenska stran terase teka je kot ponavadi bila vzorno pripravljena. Moram pa poudariti, da so se končno letos potrudili tudi Italijani. Kar pomnim je to prvič, da je bil cestni promet po celi italijanski strani terase ustavljen.
Vreme je do Orleka oz. do 17. kilometra degradiralo. Tako smo jih zadnjih nekaj pretekli v rahlem dežki. Kot planirano sem vse od začetka pa do konca držal pulz med 150 in 155 in cilj dosegel v 1:49:02 ure. Nič posebnega, a brez bolečin in brez posebne utrujenosti. Jupi!
Seveda je sledilo kosilo, temu pa obisk Napoleoniche nad Trstom. Dejansko je šlo še za en popoln dan.
No ja ... vse do večera, dokler si nisem sezul nogavice in z grozo ugotovil, da imam polno žuljev na nogah - ni kaj ... očitno bi za računalničarje morala obstajati linija tekaških copat "extra soft" kot npr. obstajajo "extra soft" zobne ščetke za bolj občutljive :)
Za zaključek ugotovim, da je to kar dober začetek aktivnega leta oz. pomladi. Nenazadnje sem prejšnji vikend, po razočaranju v Črnem Kalu, se spravil na kolo in se začel pripravljati na "taresne" zadeve kot so razni "maratoni od kleti do kleti" :)
