Prav špasen in poučen je bil tale naš vikend na Okrešlju. Razmera je bila strašansko poučna in vzgojna, saj smo bili deležni širokega diapazona razmere od dežja preko sonca do orkanskega vetra. Uradno se je program pričel že v petek zvečer, ko smo pribrzeli do konca Logarske doline. Na parkingu je sledilo nekaj mučnih trenutkov tišine, brisalci na avtu so delali s polno močjo, ššššk,ššššk,ššššk,ššššk in dež po strehi je škrabljal svoj polni večglasni ritem. V luči teh okoliščin se je mojim sopotnicam tudi nespodobno povabilo v džakuzi in savno v bližnji hotel Plesnik zdelo razumna opcija. A cviljenje in upogibanje je za slabiče, za uboge na duhu in telesu. Otovorjeni z vso robo smo se podali v noč in odkrevsali proti domu na Okrešlju.
Tam gor v tistih strmih robeh, v tej divni alpski prirodi, podprti z joto in poplaknjeni z zlatimi rogovi smo popadali v zaslužni spanec. Z Džombekom sva si prigrebla starešinsko sobico, ki premore ogrevanje in nekaj starešinske zasebnosti in kastne domišljavosti. Dasiravno konj-figuracija francoske postelje prej pritiče enemu starešini, ki si opcijsko izvoli privesti kakšno brhko tečajko. Ampak v najinem slučaju je šlo za raboto najvišjih etičnih standardov v vsakem oziru brez madeža, ki se je manifestirala v samostanskem vzdušju noči.
Zbudili smo se v oprano in čudovito osončeno jutro, ki nam je po daljšem poležavanju in prežvekovanju zajtrka naplavilo tudi ostale tečajnike, ki so na pot krenili zarana iz doline. Naš cilj je bil Savinjsko sedlo, ki pa smo ga vsled lavinsko preikoloznih in gefaričnih razmer prilagodili. Sledilo je hrčkarjenje in krtarjenje z lopatami in sondami in ptičje igre žoln. Seveda, smuka ni bila muka, ampak užitkarsko vijuganje po pršiču in mehki kloži. Tam doli pri koči smo izkopali še dve snežni luknji oz. bivaka, ki sta nudila toplo nočno zatočišče Damirju in Ožbetu.
Zvečer je potekalo tradicionalno bratenje s tečajniki alpinistične šole. Pridružilo se je tudi nekaj ostalih članov FA. Takisto so prišle artistke na štangi Eva in Monika, tokrat off duty, brez izvedbe vršiškega performansa.
Ponoči so orkanski vetrovi, ki nosijo tonske skale, ledne odlome in mrtve antilope kilometre daleč, skoraj hoteli premaknit kočo in skozi reže pri oknih tudi nosili sneg v starešinsko kamrico. Zjutraj je malce pojenjalo, tako da smo se odpravili proti Turskemu žlebu, kjer je bila snežna razmera proti pričakovanju presenetljivo stabilna vse do gornjega dela žlebu, kjer smo obrnili zaradi pršnih plazov z Rink. Vseeno smo izpeljali tudi ta strmejši smuk in na smučeh pritiščali vse do avta z zavestjo v srcu, da je bila gora radodarna in nagradila našo hrabrost in smelost s čudvitimi trenutki športnega in estetskega užitka. V tri dni starih gatah in z neumitimi zobmi smo se odkotalili proti deželi Kranjski.... Tam gori na Črnivcu smo še napojili konje, se odteščali in privezali dušo s kupico točenega.
Smučanje v planinah daje človeku, posebno mlademu, najidealnejšo priliko, da izrabi svoje moči in sposobnosti ter na plemenit in koristen način zadovoljuje koprnečim nagonom, ki bi posebno zopet pri mladem lahko ušli na napačno pot. Smučanje po planinah je izmed najboljših vzgojnih sredstev za neukrotljivo mladino. Kjer beseda ne zaleže, kjer je kazen brez učinka, tam izpostavi mladega, po činih strmečega človeka naravnost vplivu največje zemske lepote, ki pa se odpre le po velikem trudu, a trud poplača z bogatimi obrestmi. Naravnost čudežno deluje prost smuk v sproščeni prirodi.
Zadnji pasusi niso zrasli na mojem zeljniku, ampak so se zapisali Pavlu Kunaverju leta 1938. Ampak niti sam ne bi znal povedat lepše.