Prva tura in terenske vaje turnosmučarskega tečaja so se zgodili ta vikend na Vršiču v okviru občnega zbora našega imenitnega turistovsko-rekreativnega kluba. V soboto smo si na ramena zadegali oprtnike, polne provianta in vina, se dodatno opremili s krampačicami in jeklenimi krempljači in s smučkami z robniki. V okovankah in odeti v telečje in ovčje telovnike smo se zagnali tja gori v tiste divje robe pod steno Prisanka, kamor še žival redko stopi in sonce nikoli ne posije. Tam, kjer je njega dni Verteljev Ivan - Hanza iz Kranjske Gore vrtoglavo turistovsko pot nadelal. Mraz je bil tak, da so ledeneli potoki in pokale skale, ko smo gazili v tisto divjino. Vsled tega smo se debelo namazali s sviščevo mastjo po obrazu in pod pazduho. Dostojanstveno nas je spremljal precednik. Na glavi je imel elegantno kučmo iz bengalske činčile in bil odet v po meri narejenim plašč - hibridna tehnologija, mešanica kožuščka afganistanskega hrta in pakistanskega krta. Ko je mraz, krti lezejo skupaj in plašček bolj greje, ko pa je toplo, pa krti raztegnejo nogice in rokice in zategadelj je dihanje jakne boljše. Res je, da je vzdrževanje takšne jakne dokaj zahtevno, a kaj bi se to izpraševali pri predsedniškem oblačilu.
Na Dolenjskem imamo ljudsko modrost, "da bolj kot babo tepeš, bolj je modra." V skladu s tem so strokovne službe in organi direktorata za izobraževanje pri društvu brez milosti in obžalovanja gonili tečajce gor in dol po tistih strminah, da so do onemoglosti zapikali v sneg krampačice in krempljače. Med tem lopatkanjem, ritjem, igranjem krtov in hrčkov, iskanjem zakopanih ptic, razposajenim prevračanjem in ostalimi vragolijami, je bilo med starejšo tečajniško populacijo zaznati tiho samoizpraševanje tipa "ali to pritiče mojemu letniku in kasti"... Skupinska vadba in fizkulturne vaje so se zaključile, ko se je v predcednika in njegove krte naselil glad in mraz, kar je pomenilo imenitno smučarsko dričanje med balvani do tople Koče na Gozdu. Kjer smo se glede na svetonazorska prepričanja zavlekli eni za šank, drugi v postelje, tretji pod tuše in četrti na peč.
Uradni del občnega zbora je v skladu s severnokorejsko demokracijo obsegal monolog našega ljubljenega vodje. Greboti, povzpetniki in piflarji v prvih vrstah so se seveda vsi odeli v društvene majice, marginalci smo tiho dremali v ozadju. El presidente Angelino je predstavil uspehe prve petletke, z grafi je ponazoril izredno rast Freeapproved industrijske proizvodnje, izvoženih ton žita, zlomljenih cepinov, sešraufanih traktorjev in kolektivizacije plezalnih in kmetijskih površin. Med vsakim zajemom sape mu je ljudstvo navdušeno ploskalo. V teh trenutkih je precednik dostojanstveno topo bolščal predse, počakal do ponovne tišine, preudarno v glavi artikulirajoč naslednje modre misli. A bodi dovolj njega ime prevečkrat po nemarnem omenjati, da mi ne bo očitano prilizovanje in dobrikanje.
Potopisna predavanja so minila brez pretresov in v znamenju cikličnih gibanj počasnega naraščanja klepetanja in regljanja. Ki vsakič znova doživijo crescendo v obliki glasnega "pššššššštttt, tišina, porkodijo banda nehvaležna, pššššt, a bo mer!!!!"... in potem tako jovonanovo ene 20x.
Celoten program se je tam enkrat pod noč počasi razrahljal in prav nemarno neopazno se je prikradla atmosfera razvrata. Po parih pirih se je začel vpeljevati gostilniški vokabular, rohnela je muzika, pojavljali so se globoki pogledi, dotikanja s kolenčki, prostaške in opolzke šale, pijansko krohotanje, mestoma vulgarni plesni gibi na mizah, kao slučajno kak objem, filozofske debate v stilu ali je muca popala jezička ali jeziček papa muco in cklično vračanje k šanku po rehidracijo. Dekleta so oblekla taširoke kikle in ubrano smo se zavrteli ob domačih vižah. Vrhunec kulturnega programa je bil nastop Monike in Eve, artistk na štangi, z umetniškim vodjem The Goldie Boyem. Zadnja točka programa je bil enkrat proti jutru nastop komornega pevskega zbora pod taktirko Tineta P., ki ga je z glasnim vpitjem (resnici na ljubo - precej nedemokratično) v pižami prekinila in zaključila gospa kuharica. Potem je koča utonila v miren spanec in krtki so sanjali o Pakistanu.
V nedeljo smo se zarana prikotalili v jedilnico. Mestna gospoda je posegala po neki otrobom in žaganju podobni masi in jo zalivala z mlekom. Provincialci in ruralci pa smo prste pomakali globoko v pravo gorenjsko zaseko in si v žepe za na turo tlačili žgance in čebulo. Vsled strašansko obetavni razmeri smo se odpravili na goro (akcent na zadnjem "o", op.ur.) s pomenljivim in meni nikoli do konca razumljenim imenom Nad Šitom glavi. Vmes nas je Orto ene 3x davil z nekim kopanjem po snegu in modrim buljenjem v izkopano, ampak tako menda mora biti. Ah ta mladina, včasih je za varnost zadoščalo imeti v žepu seme praproti. V sončku in brezvetrju smo brez pretresov prikrevsali na vrh, čakalo pa nas je razdevičenje celotne flanke do podna. Razdevičenje so mnogi vzeli zelo dobesedno in so z glavami rili po snegu po dolgem in počez. Tečajniki so vseeno pokazali zavidljiv nivo znanja dričanja in z lahkoto obvladali tudi bolj strme direktne prehode proti Vršiču. S čeladami na aufbiks in s snegom v ušesih in nosu smo pririli do avtov z blaženimi nasmehi na obrazih.
To imenitno športničarsko prireditev smo zaključili za šankom koče. Tam kjer se vedno vse začne in konča. Še si želimo takšnih izletov, bi zapisali nekoč v šolskih spisih.
Boštjan Virc, predstavnik ravnateljstva strokovne službe turnosmučarskega izobraževanja na turistovskorekreativnem klubu Freeapproved
Fotografije: Tomaž Džuban, Viceprezident Freeapproved
