V ponedeljek smo Aleš, Tadej in jaz plezali smer Sandija Wisiaka v zahodnem delu Triglavske severne stene. Smer je orientacijsko ne preveč zakomplicirana, tudi težavnost je lepo razporejena čez celo steno in je oceni primerna. Da je tura potekala od začetka dneva do začetka noči je temu botrovala predvsem jutranja gosta megla, ki se je celotne stene popolnoma oklepala. Ker je stena v tem delu zelo strma in brez jasne razčlembe smo v gosti megli vstop iskali skoraj dve uri. Potem, ko smo nekako skozi meglo predvideli začetno zajedo, smo se zabavali še z vstopnim snežiščem in 20m globoko kravno zevjo. Obvoz smo poiskali na levem delu ogromnega snežišča ter se po krajni zevi nekako prebili do mokrega prvega raztežaja. Zaradi mrzle in mokre skale ter mraza (6 stopinj) nam v začetnih delih plezanje ni najbolj steklo, ko smo se pa segreli pa smo hitro nadaljevali. Tako smo se na vrhu značilnega stebra in nad značilnim krušljivim previsom odločili, da izstopimo po desni varianti, kjer poteka Tržaška smer. Ta izstop naj bi bil udobnejši od zgornjega dela smeri, kjer se stene položi in prevladuje šoder. Tako smo po izpostavljenih in predvsem po psihično težavnih policah potegnili štiri polne raztežaje do roba stene. Ker se zahodni del severne stene ponaša z najboljšo skalo v Steni je temu tako tudi v tej smeri. Plezalski spodnji dve tretjini je skala povsem zadovoljiva za naše hribe.
