Pa sem jo le dočakal. Steno namreč. Nedelja je bil dan, ko je nisem le opazoval z varne razdalje. Še v trdi temi je jekleni konjiček drvel proti Vratom in upali smo, da bomo med prvimi v smeri. Tri naveze so se točno ob svitu znašle pod vstopom in med pripravami, mi je pokrovček od fotoaparata štorasto padel nekaj metrov niže (na srečo se je ustavil na spodnji polički). Odlično sem dan začel, sem pomislil. Dobra duša Džani se ponudi, da mi ga gre iskati. Hvala, pivo je vsekakor sledilo. Vstopna prečka je zgledala dosti bolj grozna, kakor je v resnici bila in po parih korakih se je moja psiha nehala upirati. Naprej je kar samo steklo, tako da smo štajerca vlekli. Če bi se na klasičen način varovali, bi najverjetneje cel dan trajalo, preden bi ven zlezli. Že tako in tako smo se na določenh mestih čakali. Nekje v spodnji polovici nas prehiti delno znana naveza, ki pa je bila zelo radodarna s kamnitimi salvami. Še dobro, da sta kasneje zavila v dolgo nemško, ker pazila ravno nista kaj preveč. Na policah se nato razvežemo in vso pot do Z-J izstopa posoliramo. Džani in Rok izbereta levo varianto; Zlato, Irena, Monika in jaz pa desno. Sam izstop je bil poporan, ampak zelo lep. Se mi je kar smejalo, ko sem ven prišel.
Do Kredarice nas je ločilo še nekaj stometerskih višincev, kjer smo se okrepčali in za trenutek spočili. Sicer ostali niso imeli namen skočiti še na očaka, vendar ko so izvedeli, da sem prvič obiskal Triglav, se šeškanju niso hoteli odpovedati. Vso pot do vrha smo spraševali po Ukrajinkah, ki naj bi čakale na vrhu, vendar o njih ni bilo ne duha ne sluha. Najbrž jih je megla vzela...
Sestopili smo čez Prag. Posebne čestitke gredo Ireni za super vzpon.
