Bil je prelep dan, da bi ga kar tako brezveze doma zapravili. Za hribe še ni čas, saj se le-ti intenzivno otresajo bele odeje, vseeno pa križem rok nismo mogli ostati. Zapeljali smo se do znanega primorskega plezališča in tam pridno nabirali kondicijo in vzdržljivost za kaj bolj resnega. Po začetnih uvodnih segrevalnih, si je vsak izbral sebi primerno nadaljevanje. Vmes sem se zamotil in v objektiv lovil pisane, v pomladne barve odete, martinčke, ki niso bili prav nič sramežljivi.
Da pri plezariji moraš plačati svoj davek, sva z Borom danes oba izkusila. Šepetajoči je na skalo nežno koleno "prislonil", jaz pa piščal. Na srečo so bile le površinske ranice, ki jih je z malo večjim obližem oskrbela stalno prisotna prva pomoč.
Dan je bil enkraten, plezalno zelo uspešen, saj sem položil Popaja in olupil Pomarančo in s tem poravnal še stare odprte račune. Del ekipe je moral po nujnih opravkih, ostali pa smo plezanje zavlekli v pozno popoldne. Oranžnolasec se je nato boril s Cergolom in v drugi rundi tudi zmagal.
Prijetno utrujeni smo obvezno zavili k znani postojanki in se dobro okrepčali. Odlično v vseh pogledih.
