Vabilo za vikend turo je bilo neodpustljivo privlačno: ˝Vabim te na rojstnodnevno turo na Krnsko jezero, prespimo v bivaku, odsmučamo kašen kucelj in se vrnemo v Lepeno.˝ Super! Grem! Druščina enajstih ljubiteljev gora, uživačev, boarderjev, pešakov ali pa smučarjev, se je z zaletom zagnala iz Lepene v boj z vejami, plazovino in ogromnimi količinami snega.
Kratka ogledna tura na jezero ni navdušila z dobrimi razmerami. Kamorkoli si pogledal se je vse lesketalo zaradi trde in ledene skorje.
Večer je ob izvrstni družbi minil prehitro in kljub hladni kuhinji v bivaku se je ozračje segrelo na prijetno zimsko temperaturo, ki smo jo vzdrževali s kuhanjem raznoraznih zvarkov, ki so na koncu postali hrana ali pijača.
Poleg nas, sta bila v bivaku še dva velika ljubitelja Etinega Prebranca, kar je ponoči občutila večina prebivalcev bivaka.
Kljub slabi napovedi nam je jasno jutro dalo nov zagon in zapodili smo se v različne smeri neba; polovica ekipe proti Bogatinu, ostali proti Šmohorju.
Razmere pod Šmohorjem so bile tako spremenljive (beri: slabe, nevarne), da smo se kmalu obrnili in oddričali nazaj.
No, med smučanjem pa si je kolega tako močno poškodoval kolensko vez, da smo mu pomagali sestopiti nazaj do bivaka in poklicali reševalce, ki so ga s helikopterjem odpeljali naravnost na Jesenice – v bolnico, seveda.
Rahlo zaskrbljeni, vendar zadovoljni, da se je vse srečno izteklo, smo se odsmučali v dolino, bogatejši še za eno izkušnjo.
Edini vrh, ki je bil osvojen v tem vikendu pa je bil tale:
Boto, hvala za super organizacijo!