S: Zlato, a motim?
Z: Ah ne, ravno pakiram!
S: A pol vseeno gremo?
Z: Ja, valjda.
Tako nekako se je odvil včerajšnji jutranji pogovor, saj sem zaradi vremena hotel preveriti veljavnost odhoda. Pogled na vso mokroto z neba in ARSO-va prognoza me nista najbolj prepričala. Misel, da bi ves moker visel kje v ledu mi ni bila po godu. Po 5 minutni neodločnosti sem končno le izdavil: "Ja klinac, grem pa reumo nabirat, saj doma se mi ne ljubi biti."
Mlačca nas dočaka v rahlem dežju. Med nami so bili tudi taki, ki so se včeraj prvič srečali z lednim plezanjem, tako da jih nismo mogli razočarati. Ob ugotovitvi, da led še vedno stoji (čeprav vidno oklesten), smo napeljali štike in akcija se je lahko pričela. Še pred tem je Zlato v sklopu alpinistične šole odpredaval in prikazal par koristnih stvari: Abalakov, pravilno zabijanje cepinov, varovanje in napredovanje v ledu.
V kratkem se je tudi vreme izboljšalo in plezati je bilo pravi užitek, še posebej zaradi "putrastega" ledu. Po ledenih zavesah smo se preganjali od leve proti desni in nazaj, tako da smo nabrali kar nekaj smeri. Nekaterim je bilo po malem že dolgčas, tako da so vadili napenjanje pajkove mreže, drugi so se pomerjali v plezanju brez cepinov, spet tretji so se, zaradi pregretih mišic, ohlajali v ledenem potočku. Nekateri so vso stvar smrtno resno vzeli, kakor da gre za življenje ali smrt, ter se tako z vertikalami borili do zadnje kaplje krvi.
Kapo dol Zlatotu, saj si je za zadnjo smer izbral srednjo zaveso in si omislil smer, ki vodi čez vse luknje in gobe. Grizel je do zadnje kaplje moči in zaslužno zmagal.
Lahko bi rekel, da bolje (vsaj v športnem smislu) dneva ne bi mogli preživeti. Odlično je bilo.
