Tale jezik po katerem prideš direktno do Prešernove koče me je že dolgo mikal. In danes je bil res pravi dan za napad. Spodaj je bilo -14, ko pa sva s Kajlo ujela prve sončne žarke se je v trenutku ogrelo na +12. V spodnjem delu se je treba naprej prebiti čez plazovino, nato sledi dolga grapa, ki z višino postaja čedalje bolj strma. Zgornji del nad grapo pa se itak vleče v neskončnost - naštel sem vsaj 1000 korakov - z nečim se je pač treba zamotiti. Je bila pa zato smuka prav spomladanska. Ob 13.00, ko sva se zapodila v dolino je bil sneg ravno prav omehčan - kakšnih 5 cm na trdi podlagi, spodaj v gozdu pa je ostalo še 10 cm puhca na predelanem snegu. Pa smo ga!
